GRAHEK, Zvonko

V Beli krajini je živel do desetega leta, nato so ga poslali na škofijsko klasično gimnazijo v Št. Vid nad Ljubljano. Tu si je pridobil temeljito humanistično izobrazbo, ne le v poznavanju antike, temveč tudi sodobnosti. Po 2. sv. vojni je nadaljeval študij na Pravni fakulteti v Ljubljani in leta 1951 diplomiral. Tedanje razmere mu niso omogočale, da bi nadaljeval delo v pravni praksi, zato se je zaposlil v gospodarstvu. Po poroki je z ženo in petimi otroki živel v najemniškem stanovanju v Ljubljani. Zato je iskal delo, kjer bi mu nudili tudi ustrezno stanovanje za veliko družino. Službo je dobil v tovarni ribjih konzerv Arrigoni v Izoli, kamor se je priselil leta 1956. Pravi, da je delal v čudovitem kolektivu, kjer so bili ljudje vedno dobri, pridni, vestni in predani delu. Podjetje Arrigoni – Argo je kmalu postalo zelo znana znamka v tedanji državi. Od tam je odšel v ladjedelnico 2. Oktober in tu ostal do upokojitve leta 1987.
Kmalu po prihodu v Izolo se je včlanil v Nogometni klub Izola. V upravnem odboru tega kluba je bil 29 let, njegov predsednik pa skoraj 20 let. Med letoma 1959 in 1961 so gradili novo nogometno igrišče na sedanji lokaciji. Zvonko Grahek je bil glavni organizator gradnje, pri kateri so sodelovala vsa glavna izolska podjetja (Delamaris, Riba, Mehanotehnika, Oprema) in občina.
Na Delavski univerzi v Izoli je vodil vrsto tečajev iz splošne ekonomije, organizacije podjetij, komerciale in knjigovodstva. Nad njegovim načinom predavanja in razlaganja snovi so bili navdušeni vsi slušatelji.
V času osamosvajanja Slovenije se je pridružil Slovenskim krščanskim demokratom. Kot kandidat stranke Demos je na občinskih volitvah leta 1990 dosegel relativno večino. Po sporazumu z Listo mladih je kandidiral za predsednika občinske skupščine in zmagal. Tako je postal prvi izolski župan v samostojni Sloveniji. Oral je ledino, saj je bilo treba demokratične odnose šele vzpostaviti. Pravi duh demokracije je zasejal med vse vrste političnih akterjev in marsikdo mu je za to izrazil priznanje. Ko se mu je 1994 iztekel mandat, je ravno dopolnil 70 let in zdelo se mu je prav, da izstopi s političnega prizorišča.
Zvonko Grahek je včlanjen kar v šest slovenskih knjižnic. Napisal je 261 strani spominov na svoje življenje in jih namenil svojim vnukom v poduk. V tem je sledil svojim prednikom, ki so prav tako zapustili svoje spomine. Njegov oče Anton, pekovski mojster, je leta 1931 zapisal svoje spomine na prvo svetovno vojno in ujetništvo. V obliki knjige so na pobudo kobariškega muzeja izšli leta 2001 pri založbi Mladika. Njegov tast, zgodovinar dr. Karl Capuder, je tudi zapisal svoje spomine. Prvi del o širši družinski zgodovini je izšel v obliki tipkopisa in je bil namenjen družinskim članom, drugi pa je izhajal v obliki podlistkov v časopisu Slovenec.