Giuseppe BONZIO

Rodil se je v Kopru, morda izhaja iz plemiške rodbine Bonzio, ki je leta 1485 pod koprskim podestatom Marinom postavila dva prelepa vodnjaka na trgu Brolo. Študiral je matematiko, bolj je znan kot pesnik. Vemo, da je bil član Akademije vstalih (or. Accademia dei Risorti) med leti 1754 in 1755, ko je spesnil sonet Darežlivost (or. La liberalita’) v čast podestata in kapitana Pietra Dolfina, skladno z običajem, da se tudi v poetičnem smislu počasti delo beneških upraviteljev, saj je Dolfin vzpostavil cestno povezavo med Koprom in Trstom in se po njem poimenovala Delfinova pot, »Via Delfina«.

Leta 1748 je na naročilo mestnega sveta spisal žalni govor za pokojnega škofa Agostina grofa de Brutija; naslednje leto je izšla v knjižni obliki pri beneški založbi Storti. Pri istem založniku so leta 1771 izšle tudi njegove Lirične poezije (or. Poesie liriche), k temu ga je nagovorila zelo izobražena prijateljica Santa grofica Borisi Gavardo, ki so izšle skupaj s pesnitvami markiza Dionisa Gravisija: gre za kartonasto izdajo v oktavu, posvečeni senatorju Nicoloju Bereganu, ki je bil koprski podestat in kapitan v letih 1766-1767. Literarni kritiki se dobro odzivajo na njegovo poezijo, ki se dviga nad mnoštvom povprečnih skladateljev verzov (…), očitna je podobnost s Chiabrero, ki je znal naši ljudski poeziji vdahniti milost in moč dveh izmed največjih lirikov učene Grčije, in z Benedettom Menzinijem; markiz Gravisi pa je bil nadarjen učenec grške šole lirike, ki se je prerodila v Rimu s Horacem. Očitno je hotela avtorica predgovora združiti oba poeta zaradi njune klasične izobrazbe in, da bi ju uvrstila v zgodovino italijanskega pesništva Settecenta, kot je to kasneje storil Moschini v svoji beneški literarni zgodovini. Bonzio je prevedel tudi Voltairovo tragedijo Alzira, ki je bila večkrat predvajana v italijanskih gledališčih in bila vključena v Teatro tragico.

Iz pisemskega dopisovanja je razvidno, da so tudi istrske dame ustvarjale kulturni utrip tega obdobja in da so s svojim doprinosom ohranjale kulturno izročilo med Istro in Benetkami, kot je razvidno iz pisemske korespondence med Caterino Loredan Mocenigo in Girolamom Gravisijem.

Bonzio je bil velik prijatelj koprskega učenjaka Gian Rinaldija Carlija.