Rodil se je na kmetiji očetu Francu in materi Frančiški Kodrič. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju ter šolanje nadaljeval na deželni kmetijski šoli v Gorici (1908–1910), kjer je uspešno zaključil dva zimska tečaja. V Braniku je na veleposestvu opravil strokovno prakso (1912–1913). Sprva je pomagal na domači kmetiji, a so ga oktobra 1918 mobilizirali. Do oktobra 1918 je bil na fronti v Galiciji, Albaniji in na Piavi, do leta 1919 pa še kot prostovoljec na Koroškem, kjer se je borili v SHS Slovenskem planinskem polku 47. triglavske divizije. Za hrabrost je bil odlikovan z zlato medaljo Miloša Obilića (1920).
Po odpustitvi iz vojske je čez poletje delal kot učitelj za poljedelstvo in živinorejo na Slovenski kmetijski šoli Hoprijan pri Velikovcu. Zatem je bil do plebiscita oskrbnik sekvestriranega distrikta Trojer v Vovbrah. Med letoma 1920–21 je bil imenovan za upravitelja-sekvestra na veleposestvu Marije Zihy v Beltincih, zatem pa državni komisar za celotno premoženje grofa Žige in grofice Olge Betthyany v Tišini (1921–22). Po končani agrarni reformi je deloval kot pomočnik okrajnega ekonoma v Murski Soboti, po premestitvi na okraj Dolenja Lendava pa je kot okrajni ekonom vodil kmetijsko službo v okraju Čakovec. Takrat je dobil tudi državljanstvo kraljevine SHS z domovinsko pravico v Tišini (1921). Leta 1926 je opravil državni strokovni izpit za službo kmetijskega referenta ter z odliko končal enoletno mlekarsko in sirarsko šolo v Kromeriži na Češkem ter se specializiral v zadružni mlekarni Lagger v Ostykke na Danskem (1929–30). Ban Drago Marušič ga je leta 1931 imenoval za banovskega potujočega učitelja za sirarstvo. Po spremembi režima ga je ban Marko Natlačen leta 1935 imenoval za v.d. kmetijskega referenta v okraju Šmarje pri Jelšah. Z letom 1936 je nastopil kot učitelj mlekarstva na banovski mlekarski šoli v Škofji Loki. Ob okupaciji (1941) je bil odpuščen, a je do svoje aretacije leta 1944 delal kot potujoči učitelj za sirarstvo na Prehranjevalnem zavodu v Ljubljani.
Pavlica Franjo je bil eden izmed vodilih mlekarskih strokovnjakov ter specialist za mehke sire. Uvajal in nadziral je sodobno delovanje in poslovanje mlekarskih zadrug ter posredoval javne prispevke in kredite za izgradnjo mlekarn in sirarn. Prispevke na to temo je leta 1931 objavil v Kmetovalcu in Mlekarskem listu.
Bil je narodnozaveden, napredno usmerjen, v času januarske diktature je podpiral Samostojno kmetijsko stranko ter sodeloval z društvi kmečki fantov in deklet. Ban Natlačen ga je obtožil, da službena potovanja izkorišča za strankarsko agitacijo, ne pa za razvoj mlekarstva. Te obtožbe so ga oprostili, vendar je bil vseeno med žrtvami preganjanih kmetijskih strokovnjakov, ki se niso udeležili volitev leta 1931 in 1935 oziroma so volili protirežimske kandidate.
Primorski slovenski biografski leksikon: 2. knjiga: 11. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1985, str. 588–589.