Franjo LIPOLD

Rojenega Celjana v gimnazijskih letih srečamo v Mariboru. Iz prestolnice slovenske Štajerske se je kasneje preselil v Novo mesto, kjer je leta 1904 maturiral. Svojo izobraževalno pot je nadaljeval v Gradcu in v Pragi, kjer je študiral pravo. Doktor prava je postal leta 1909. Kot odvetniški pripravnik je služboval v Novem mestu, Celju in Ljubljani. Po prevratu leta 1918 se je ustalil v Mariboru, kjer je odprl svojo odvetniško pisarno. Postal je soustanovitelj Mariborske tiskarne d.d. in časopisov Tabor ter Večernik. Udejstvoval se je na publicističnem področju. Pisal je članke s prosvetno in politično vsebino ter jih objavljal v Domovini, Narodnem listu, Jutru, Taboru in Večerniku. Leta 1924 je bil na mariborskih občinskih volitvah izvoljen za občinskega svetnika, v času županovanja dr. Josipa Leskovarja in dr. Alojzija Juvana pa je bil podžupan mesta Maribor. Po odloku kraljeve banske uprave je bil novembra 1931 imenovan za mariborskega mestnega načelnika. Občino Maribor je vodil vse do septembra 1935.
Začetek mandata dr. Franja Lipolda na čelu mariborske občine je zaznamovala reorganizacija mestne uprave. Avtonomna mestna podjetja je izločil iz mestne uprave in jih združil v samostojno celoto, imenovano Mariborska mestna podjetja. S tem, ko je poslovanje Mestnih podjetij ločil od občinskega proračuna, je potegnil strogo ločnico med gospodarskim in upravnim poslovanjem občine.
Potem, ko je že kot podžupan aktivno sodeloval pri velikih mestnih projektih, zlasti pri gradnji hiš Vurnikove delavske kolonije in kopališča na Mariborskem otoku, je intenzivno gradnjo nadaljeval tudi v času svojega mandata. Zgradil je stanovanjske hiše v Metelkovi ulici, obnovil oskrbnišnico in podal iniciativo za izgradnjo šolskega poslopja v magdalenskem predmestju. Kljub veliki gospodarski krizi je občina uspela odkupiti tudi mariborski grad, ki je bil do tedaj v zasebni lasti. Kasneje ga je prepustila mestnemu muzeju.
Zaradi vsesplošnega pomanjkanja, ki je vladalo med mariborskimi prebivalci, je veliko pozornosti namenil socialni politiki. Še posebej dejaven je bil v okviru Pomožne akcije za siromašne sloje mesta Maribora, ki se je kot oblika solidarnosti začela v času prvega Juvanovega županskega mandata in v okviru katere se je mestna občina obrnila na meščane s prošnjo za prostovoljne prispevke za ublažitev socialne stiske v mestu ob Dravi. Klavrno vzdušje v Mariboru je poskušal izboljšati tudi z razvojem turizma. Bil je vodilna sila Mariborskega tedna, predsednik Olepševalnega društva za Maribor in predsednik Okrajnega cestnega odbora, v okviru katerega si je prizadeval za ureditev cestnih povezav s Pohorjem.
Ob nastopu okupacije aprila 1941 je bil skupaj z ženo dva meseca zaprt v zbirnem taborišču v Melju, kasneje pa so ga izgnali v Srbijo. Po vrnitvi iz izgnanstva se je vrnil v Maribor, kjer je še nekaj časa imel odvetniško prakso, kasneje pa se je zaposlil kot pravni referent na občini Košaki.