Frančišek Borgia SEDEJ

Bil je 10. goriški nadškof. Rodil se je kmetu Lovru (»Anžigovcu«) in Mariji r. Bevk v Cerknem na Goriškem. Obiskoval je dva razreda osnovne šole v Cerknem, zaradi nenavadne nadarjenosti so ga poslali na normalko v Gorico, kjer je, stanujoč v malem semenišču, odlično končal 7. razred državne gimnazije, po opravljeni vojaščini pa še 8. razred z maturo, leta 1873, na frančiškanski gimnaziji v Kostanjevici pri Gorici, hkrati pa 1. letnik bogoslužja v Gorici in bil 1877 ord. Po kratkem kaplanovanju v Cerknem in Šebreljah ga je goriški nadškof A. Gollmayer poslal na Dunaj v Avguštinej (1878—okt. 1882), kjer se je posvetil bibličnim vedam in orientalskim jezikom (prom. 1883). S fakultetno štipendijo je potoval v Palestino. Po vrnitvi je bil kaplan na gor. Travniku, hkrati katehet na dekliški šoli goriških uršulink, potem prefekt in knjižničar v osrednjem bogoslužnem semenišču. Kot profesor (1883–1889) na bogoslov. učilišču je sledil Š. Kociančiču in učil bibl. vede Stare zaveze ter semitske jezike. Nov. 1889 — sept. 1898 je bil dvorni kaplan in študij. ravnatelj bibličnih ved, knjižničar in ekonom v Avguštineju na Dunaju ter naslednik M. Napotnika. V tem času je mnogo potoval po Balkanu, Italiji, Franciji in Nemčiji ter pisal članke. Na Dunaju je ustanovil akademsko društvo Danica, predsedoval dijaškemu podpornemu društvu in bil blagajnik Ambrozijevega društva.

Leta 1898 ga je pozval kardinal J. Missia v Gorico, kjer je postal kanonik, stol. župnik in dekan. V osrednjem bogoslužnem učilišču je po J. Pavlici prevzel še predavanja o Novi zavezi. Bil je tudi član deželnega šolskega sveta in škofijski nadzornik slovenskih in nemških šol. Januarja 1906 ga je cesar predlagal, februarja sv. stolica potrdila za goriškega nadškofa in metropolita ilirskega, marca so ga posvetili in ustoličili. Ko so v 1. svet. vojni granate padale na škofijijski vrt, je odpeljal vodstvo, gojence in knjižnico bogoslužnega semenišča v cistercijanski samostan Stična na Dolenjskem, kamor se je po kratkem bivanju v Vipavi in Ravnah pri Cerknem tudi sam odpravil. Leta 1918 se je vrnil v Gorico, začasno upravljal Italiji pripadle dele bližnjih škofij: postojnski, trnovski, vipavski, idrijski dekanat in Trbiž s Kanalsko dolino. Zaradi nevzdržnega pritiska italijanske fašistične oblasti se je po 25 letih škofovanja umaknil: 23. okt. 1931 je bila njegova odpoved v Rimu sprejeta, sam pa imenovan za naslov škofa eginskega; čez dober mesec je umrl, pokopan je v cerkvi na Sveti gori.

Nadškofa Sedeja so močno zanimala verska in socialna vprašanja (gl. pastirske liste 1907, 1910, 1912, 1924; 1929 poudarjal je važnost materinščine pri krščanskem nauku) V 1. svet. vojni je ukazal duhovnikom oditi s svojimi župljani v pregnanstvo. Bil je pobudnik za pomožne odbore za podporo beguncev na Dunaju in v Ljubljani. Da bi bolje usposobil duhovništvo za dela med ljudstvom, je uvedel dvakrat na leto dekanijske konference, organiziral cerkvena društva, uspele evharistični kongrese in ljudske misijone. Bil je pobudnik za zadruge za obnovo pa vojni poškodovanih cerkva (v 11 letih 62 spet pozidanih) in odbora za obnovo svetogorskega svetišča, kamor so prenesli medtem v Ljubljani spravljeno sveto podobo. Z bogatim, na Dunaju in v svetovnih muzejih pridobljenim znanjem se je na vizitacijah posebno zanimal za likovno umetnost. Pridobil je umetnostnega zgodovinarja dr. Karla Drexlerja, da je predaval umetnostno zgodovino na bogoslužnem semenišču. Izvedel je 2 tečaja (1908, 1911) za cerkveno umetnost ter skušal urediti škofijski muzej na znanstveni podlagi. Uvedel je nov Cerkveni molitvenik (benedikcional) za slovenski del škofije in posebej za furlanskega (1931–1932).

Sedej je bil narodnostno globoko zaveden, vendar širokopotezen tudi za Furlane in Italijane. Zgradil je 1908–1912 goriško malo semenišče, kjer je poskrbel za narodnostno vzgojo duhovnikov in laikov. Ko je italijanski fašizem izrinil iz osnovnih šol slovenščino, so njegovi duhovniki učili otroke brati in pisati v slovenščini. Dosledno se je upiral nastavitvi italijanskih duhovnikov v slovenskih krajih. Ko so v Istri fašisti divje preganjali slovensko duhovščino, je v njeno zaščito dosegel posebno papeževo okrožnico. Kljub sramotilnim demonstracijam, blatenju pa časopisih in javnih napadih je osnoval za Slovence: Prosvetno zvezo, Zadružno zvezo, KTD, GMD in M.

Že kot gimnazijec (»Matic«) je sodeloval pri listu Lipa. Na počitnicah je s Štrekljem nabiral po vaseh pesmi in pravljice. Pesmim, ki jih je zapela Pagonova Mica, je napisal napeve. Narodno blago je pošiljal Baudouinu de Courtenayju, ki ga je objavil. Kot prof. bogoslužja je svojo in bivših goriških dijakov zbirko narodnih pesmi izročil Štreklju. Iz svoje prave stroke — biblične vede — je objavil razprave: o sedemletni lakoti za časa Jožefa, Egipt, o klinopisnih spomenikih, tičočih se sv. pisma, o znova najdenih spomenikih z ozirom na sv. pismo; o Davidu Frid. Straussu in spisih E. Renana. Ocenil je Klofutarjev Commentarius in evang. s. Matthaei. Poljudno je razlagal Križev pot v Jeruzalemu in napisal zgodovinska spisa Die iilyrische Kirchenprovinz ter Das Fürsterzbistum Görz .

Kot dober pevec in igralec na klavir, harmonij in orgle je bil vodilen cecilijanec na Goriškem. Že 1883 se je trudil za ustanovitev Cecilijanskega društva za goriško nadškofijo, bil je član glav. odbora in pozneje predsednik. Reformiral je cerkveno glasbo in petje s tečaji za duhovnike in zborovodje (zlasti 1907 v Gorici). Pisal je v Folium periodicum o tekstu in jeziku sakralne glasbe, o gregorijanskem petju, o orglah in drugih glasbilih in posameznih delih liturgije.

Bil je iskren prijatelj s Simonom Gregorčičem in ga je pregovoril, da je le-ta prepesnil biblične tekste. Napisal mu je tudi Uvod v knjigo Job. Izobraženi Sedej (obvladal je nad 10 jezikov) je ostal preprost, tesno povezan z življenjem, pravičen, do skrajnosti dosleden, kadar je šlo za načela, mehak do človeka. Z neustrašeno odkritostjo se je boril za resnico, da je prisilil tudi nasprotnike do spoštovanja. Njegova rojstna, od 1665 stoječa, hiša je bila med 2. svetovno vojno porušena, potem obnovljena in nanjo je bila vzidana spominska plošča.