Franc URŠIČ

Oče Franc je bil priučen veterinar in kovač, mati Marija Kokole pa gospodinja. Osnovno šolo je končal v Kobaridu. Učenje mu ni delalo težav, zato je ravnatelj predlagal staršem, naj nadaljuje s šolanjem v gimnaziji. Zaradi prevelike revščine je moral šolanje opustiti in se vzdrževati s priložnostnimi deli. K vojakom je bil vpoklican marca 1940. Najprej je vojaški rok služil v Arezzu, nato so ga premestili v Torino. Po tem, ko je bil dodeljen v Afriko, je dezertiral iz italijanske vojske in se leta 1943 pridružil partizanom v Kobariški četi Tolminskega bataljona. Maja istega leta se je s 1. bataljonom Gradnikove brigade udeležil pohoda v Beneško Slovenijo, nato pa je do kapitulacije Italije deloval kot komandir bolnišnice v Skalcah nad Sužidom. Zaradi množičnega vstopanja v partizane je bila 1. oktobra v Kobaridu ustanovljena 2. Soška brigada. Uršič je bil sprva komandant njenega 5. bataljona, kasneje pa je poveljeval 3. bataljonu. Na Bovškem je vodil vse pomembnejše akcije in bil februarja 1944 postavljen za namestnika komandanta 18. brigade, od 4. marca pa je bil komandant Briško-beneškega odreda. Ob imenovanju za komandanta 17. Gregorčičeve brigade 1. julija 1944 je kot glavno nalogo dobil izvedbo ponovnega pohoda v Beneško Slovenijo. 7. avgusta je kot poveljnik vodil Operativni štab za zahodno Primorsko in bil zadolžen za varovanje zahodnega slovenskega ozemlja. 20. avgusta so brigado napadle nemške kolone, dan po tem pa so Uršiča ranili in ujeli na Javorci. Odpeljali so ga v Kobarid, nato pa v goriško bolnišnico in kasneje v zapor Coroneo, kjer so ga zasramovali in zasliševali, vendar ni izdal ničesar. Bil je usmrčen in sežgan v krematoriju tržaške Rižarne.