Franc PEGAN

Ker je bil Franc Pegan uspešen učenec, je njegova mati kljub očetovi smrti, sina poslala naprej v šole. Šel je k stricu v Novo mesto in maturiral na tamkajšnji gimnaziji. V času prve svetovne vojne je bil vpoklican v avstrijsko vojsko in poslan na rusko fronto v Galicijo. Spomladi 1918 je prišel domov. Že jeseni 1918 se je vpisal na agronomijo na univerzi v Pragi in jo zaključil spomladi 1923. Poleti 1923 se je v Pragi poročil s Čehinjo Joži Vlach (1898) iz Svitavke na Moravskem, s katero sta v zakonu imela osem otrok. Po poroki se je vrnil v Slovenijo in s 1. 10. 1923 že sprejel službo upravnika veleposestva Ljubljanske škofije v Bosni, kjer je ostal do 15. 12. 1925. Z družino se je vrnil v Gorico, kjer se je 1. 1. 1926 zaposlil pri Zadružni zvezi v Gorici kot pospeševalec za živinorejo na Goriškem. Organiziral je gradnjo odkupnih postaj za mleko v Posočju in na Vipavskem in pisal strokovne članke. Fašisti so 31. 07. 1928 prepovedali Slovensko zadružno zvezo in odpustili kmetijske pospeševalce. S pristankom goriškega nadškofa Sedeja je Franc Pegan s somišljeniki že s 1. 8. 1928 ustanovil zasebno Katoliško knjigarno v delu stavbe goriške nadškofije na Travniku v Gorici. Upravitelj, direktor knjigarne, je bil Franc Pegan, računovodja Joško Žigon, nabavnik in šofer Emil Hvala, zaposlena sta bila še dva prodajalca. V Katoliški knjigarni so nabavljali in prodajali v glavnem slovenske nabožne knjige, molitvenike, pesmarice, koledarje in brevirje. Dovoljena je bila prodaja slovenskih leposlovnih knjig in pesmaric (le tistih, ki niso bile na seznamu prepovedanih knjig). Do leta 1931 so bile na prodaj knjige Mohorjeve družbe. Na razpolago so imeli vse vrste papirja, pisarniške in cerkvene opreme, slike, kipe, figure za jaslice, sveče in drugo, nudili so uokvirjanje slik, prodajali šolske potrebščine in knjige.
Fašisti so izvajali cenzuro nad prodajo prepovedanih slovenskih leposlovnih knjig in redno pregledovali prostore knjigarne. Pegan je bil tedensko klican na zagovor na kvesturo. Franc Pegan je bil aktiven član Slovenske krščanske socialne zveze in je tesno sodeloval z vodilnim zveze Engelbertom Besednjakom, ki je bil tudi poslanec v rimskem parlamentu, kasneje pa je deloval v predstavništvih v Avstriji in Srbiji. Pegan je kot član stranke obiskoval predstavnike stranke po vaseh, jih seznanjal z delom stranke in s postopanjem fašistov nad ljudmi in duhovščino v goriški nadškofiji. Na terenu pa je dobival povratne informacije. To delo je bilo za stranko, za ljudi, za duhovščino velikega pomena, da so se znali pravilno ravnati in pravočasno zaščititi pred terorjem fašistov. Katoliška knjigarna je postala zbirališče in srečevanje duhovnikov, kulturnikov, izobražencev, prosvetnih delavcev, kmetov in vseh zavednih Slovencev. Tu so si izmenjavali vesti o nastopanju fašistov med Slovenci, o zapiranju in aretacijah med duhovniki, izobraženci, kmeti in delavci. Ta srečevanja je bogatil pogovor o svojem delu in izkušnjah v slovenskem jeziku, ki je bil sicer v uradih in javnih prostorih strogo prepovedan in sankcioniran. Zaradi političnega delovanja je Francu Peganu grozil zapor, za njim je bila izdana tiralica, zato se je leta 1939 umaknil v Jugoslavijo, k sorodnikom v Novo mesto. Čez nekaj mesecev se mu je pridružila tudi družina. Ker v Sloveniji ni dobil dela, se je prijavil na razpis na Ministrstvu za kmetijstvo v Beogradu, kjer je 24. 5. 1940 nastopil službo državnega svetnika. 28. 5. 1943 se je zaposlil v Stočarski i mlekarski centrali Beograd, ki je leta 1945 prišla pod Ministarstvo za kmetijstvo Beograd. Avgusta 1945 se je z družino vrnil v Ljubljano in nastopil službo na Ministrstvu za kmetijstvo Republike Slovenije v Ljubljani. Delal je na Zavodu za gospodarsko planiranje v planski komisiji, bil je načelnik, kasneje na Svetu za kmetijstvo in gozdarstvo in na Gospodarskem svetu LRS v Ljubljani, kjer se je leta 1953 upokojil. Z družino se je vrnil v Novo Gorico, na Pristavo, kjer je imel hišo z zemljiščem.
Čeprav v pokoju je s svojimi izkušnjami na Občini Nova Gorica pomagal načelniku za kmetijstvo sestaviti petletni plan OLO Nova Gorica. Ostal je član republiške komisije za potrjevanje projektov za kmetijski del, kjer je bilo potrebno podati predvsem ekonomsko utemeljitev projektov, kot so bili projekti za vinske kleti, za tovarno ribjih konzerv v Izoli, za večje nasade na državnih posestvih, za gradnjo hlevov in drugo.
Pokopan je v Šempetru pri Gorici.