Franc Brane PRAZNIK

Otroštvo je preživel v Šentlovrencu, kjer je obiskoval osnovno šolo (1955–59). Nižjo gimnazijo je obiskoval v Osnovni šoli Stična v Stični (1959–1963), nato je končal poklicno kovinarsko (1963–66) in tehniško srednjo šolo  v Ljubljani (1968–1970), ob delu pa še Politično šolo Zveze komunistov v Ljubljani. Kasneje je ob delu študiral pravo, vendar študija ni dokončal. Je veteran vojne za Slovenijo in je za sodelovanje ter za zasluge prejel več priznanj. Od leta 1991 do upokojitve je delal kot častnik (major) Slovenske vojske.

Več kot polovico delovne dobe se je ukvarjal z novinarstvom, v večjem delu kot urednik časopisov. Je tudi pisec vojaške strokovne literature. Kot publicist je z literarnimi prispevki sodeloval v Dolenjskem listu (prispevki Moja ljuba Dolenjska, Znamenite dolenjske branjevke, Lovski običaj) ter v drugih tedenskih in dnevnih časopisih. Že v preteklosti je sodeloval pri urejanju različnih glasil v Šiški in Medvodah. V zadnjem obdobju je sodeloval pri urejanju Glasila občanov občine Trebnje.

S slikarstvom se ukvarja praktično od zgodnjega otroštva, ko je začel – po zgledu takratnih stripov Mikija Mustra – za prijatelje risati stripe. Zgodaj se je začel posvečati akvarelu in danes o njem pogosto organizira likovne delavnice. V mladosti se je učil te »obrti« s sodelovanjem z različnimi akademskimi slikarji, pedagoškimi delavci, med njimi s Samom Sovretom in Marjanom Zaletelom – Jančem. V preteklosti je imel blizu 50 samostojnih razstav, sodeloval je na številnih skupinskih razstavah, ekstemporih in drugih srečanjih. Vse življenje je hodil s fotoaparatom v rokah in zabeležil številne dogodke in pričevanja.

Kot igralec je prvič stopil na oder v Šentlovrencu, kjer je odigral vlogo bojazljivca, ki se je skrival pod košem. Nato je s presledki igral na različnih odrih in veliko delal kot igralec v KUD Svoboda Medvode, kjer je bil tudi režiser. Zadnjih nekaj let je sodeloval tudi v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, npr. v predstavi Republika Slovenija, ki je dobila več nagrad. Bila je uvrščena na Borštnikovo srečanje in dobila prestižno Borštnikovo nagrado.

Kot prostovoljec rad dela s šolarji, jim predstavlja domače kraje in posebnosti; sodeluje na njihovih prireditvah, raziskuje zgodovino domačih krajev, slikati je učil mlade Rome iz naselja Vejar in oskrbovance Doma starejših občanov Trebnje. Sodeloval je pri organizaciji pohodov v Društvu upokojencev Velika Loka in Veliki Gaber, organiziral prireditve v Lovski družini, prireditve v Združenju  za vrednote NOB in jih tudi povezoval. Bil je član Lovskega društva Velika Loka; še vedno je član PGD Šentlovrenc, član in predsednik Društva likovnikov Trebnje, KUD Marije Kmetove Šentlovrenc.

Po upokojitvi se je vrnil v rodne kraje in dabes živi v Mačjem Dolu pri Trebnjem, kjer obiskovalcem z veseljem razkaže bližnjo znamenitost Marovško zijalko s pomočjo lutk lastne izdelave.