Fran TRATNIK

Risar in slikar, doma v Potoku ob Dreti, se je rodil kot peti izmed devetero otrok kmetoma Jožefu in Frančiški. Velja za prvega slovenskega ekspresionista, ki je v svojem prvem obdobju v risbah prikazoval revščino in socialne krivice.

Po osnovni šoli v sosednji vasi Gorica, se je v letih 1896–1897 učil slikarstva pri podobarju Ivanu Gosarju v Celju in nemščine pri premožnem meščanu Ivanu Žemljaku.
Tratnik je že v osnovni šoli kazal smisel za risanje, njegova študijska pot se je začela 1898, ko je z očetovo podporo prišel v Prago. Bil je še premlad, da bi se vpisal na akademijo, zato se je eno leto izobraževal sam, po sprejemnem izpitu, med letoma 1899 in 1901, pa je tu študiral. Med letoma 1901 in 1911 je študiral slikarstvo na akademijah v Pragi, na Dunaju in v Münchnu. Diplomiral je na praški akademiji leta 1917.

Sledila je selitev v Ljubljano, ki ga je razočarala, vendar se je tu srečal z M. Gasparijem, I. Groharjem, R. Jakopičem, Vl. Levstikom, M. Pugljem, H. Smrekarjem in spoznal svojo bodočo ženo Fanči Medic.

Ob koncu 1907 do začetka 1909 je živel v Münchnu, oktobra 1908 se je v Ljubljani poročil in se takoj vrnil z ženo v München, potem pa je z družino od 1909 do 1912 živel v Pragi.

Leta 1912 je odšel v Gorico, deloma zaradi povabila B. Vošnjaka, da bi portretiral očeta, deloma po zdravnikovem priporočilu.

Po letu 1918 je največ slikal olja, deloma pod vplivom čeških in slovenskih impresionistov. Za to obdobje pa nista značilni le nova tehnika in motivika, temveč drugačen, bolj spravljiv pogled na življenje.

R. Jakopič je ob Tratnikovi 50-letnici zapisal: »Boj in trpljenje okoli njega, boj in trpljenje v njem samem sta mu postala novo življenje, iz katerega črpa snovi za svojo umetnost.«

Bil je član ljubljanske Umetniške matice, pripravljalnega odbora za ustanovitev Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, praškega umetniškega društva Mánes in ožjega odbora žirije Svet. razstave za dekorativne umetnosti v Parizu. Za življenjsko delo je leta 1952 prejel Prešernovo nagrado.