Dušan POLAJNAR

Dušan Polajnar je osnovno šolo (1962-1970) obiskoval na Dovjem, od 3. razreda dalje pa v Mojstrani. Šolanje je nadaljeval v Šolskem centru Iskra v Kranju (1970-1974). Sledil je študij na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani (1974-1979), kjer je diplomiral pri profesorju Antonu Jegliču. Z nalogo z naslovom Prenos signalov v snegu si je pridobil naziv diplomirani inženir elektrotehnike. Po končanem študiju je bil zaposlen v Železarni Jesenice (1980-1986), Iskri Kibernetiki (1986-1991),  Iskratelu (1991-2008) in pri Gorski reševalni zvezi Slovenije (GRZS) (2008–2020).

Aktivno se je v delovanje PD Dovje-Mojstrana vključil leta 1972. Načelnik Alpinističnega odseka je bil med leti 1978-1980 ter 1981-1994. Sodeloval je na alpinistični odpravi Andi 1977 in  pri izmenjavi s sovjetskimi alpinisti na Kavkaz (1978). Vodil je odpravi AO Mojstrana v Visoki Atlas (1985) in odpravo GRS Mojstrana na Aconcaguo (1996). Leta 1987 je v slovenski šoli v Manangu usposabljal nepalske gorske vodnike.

Leta 1977 so ga sprejeli med člane Gorske reševalne službe Mojstrana (GRS Mojstrana). Poleg tehnik reševanja ga je zanimala plazovna tehnika. Pri podkomisiji za plazove Komisije gorske reševalne službe pri PZS (KGRS) je deloval v Študijskem odseku (1979–1986). V obdobju od leta 1990 do leta 2011 je bil inštruktor GRS, reševalec letalec pa od leta 1987 do leta 2002. Po nesreči na vaji helikopterskega reševanja na Okrešlju je bil izvoljen za načelnika KGRS (1998-2002). V nesreči na Okrešlju je v globino omahnilo pet izkušenih gorskih reševalcev. Po nesreči na Okrešlju so gorski reševalci ustanovili Ustanovo Sklad Okrešelj (1998). Namen sklada je finančno pomagati otrokom smrtno ponesrečenih gorskih reševalcev pri reševalnem delu. Predsednik sklada je bil od leta 1998 do leta 2002 ter od leta 2006 do leta 2014. V italijanskem kraju Pinzolo podeljujejo zlate medalje družinam smrtno ponesrečenih gorskih reševalcev, ki so jih leta 2005 prejele družine ponesrečenih na Okrešlju. Kot predstavnik KGRS je sodeloval pri organizaciji in izvedbi dogodka. Kot član uredniškega odbora je sodeloval pri izdaji knjige ob 25. letnici delovanje sklada z naslovom Kot vrv, ki nas povezuje (2024). Načelnik GRS Mojstrana pa je bil od leta 2004 do leta 2008. KGRS se je leta 2006 preoblikovala v Gorsko reševalno zvezo Slovenije, GRS Mojstrana pa v Društvo GRS Mojstrana leta 2007. Sodeloval je tudi pri raziskavah povezanih z dejavnostjo kriosfere (2012-2023). Vsako leto je pripravljal poročila o delu GRZS na tem področju. Sodeloval je pri opazovanju snežnih razmer na prelazu Vršič in o tem obveščali ARSO, ki je na osnovi rezultatov meritev s cestnim podjetjem skrbel za prevoznost prelaza (2008–2014).

Na področju gorskega reševanja je deloval tudi na mednarodnem nivoju. Leta 2004 je bil izvoljen v Avstrijski odbor za varnost v gorah (Österreichisches kuratorium für alpine sicherheit), kjer so obravnavali varnost in preventivo v gorah v zimskem času (2004-2015). Izvoljen je bil tudi v predsedstvo ICAR (Mednarodna komisija za gorsko reševanje) (2012-2022). Deloval je v skupini za preventivo ICAR (2012–2016), ki je delovala na področju snega, plazov in preventive. S članicami ICAR je sodeloval pri pripravi letnih kongresov. Zanimanje za njegov pristop je opazilo tudi združenje organizatorjev konferenc Velike Britanije. Povabili so ga na MeetGB (2018), kjer je predstavil potek konferenc ICAR, delo s škotskimi gosti v Sloveniji ter knjigo Mikea Newburya (A guide to walks and scrambles in the Julian Alps – based on Kranjska Gora, v slovenščini Vodnik pohodov in plezanj v Julijskih Alpah – izhodišče Kranjska Gora, 2003). Z Mikeom sta namreč plezala po naših gorah (1990–2016), zato mu je ta knjigo tudi posvetil. Organizatorji konferenc iz Osla so ga povabili na prireditev OSLOVIPeace (2018). Dogodki so bili v povezavi s podelitvijo Nobelove nagrade za mir. Ogledali so si kulturne, zgodovinske in športne zanimivosti,  zvečer, po podelitvi nagrad, so sodelovali na prireditvi Ogenj za mir (Fakkeltog) in se s tem poklonili nagrajencema. V Davosu (2009) in  v Grenoblu (2013), kjer je  bil predstavljen poster, je sodeloval na  delavnicah o snegu in plazovih ISSW (International Snow Sceince Workshop).

Gorski vodnik je postal leta 1991. Leta 1993 so gorski vodniki ustanovili Združenje gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS). Predsednik Tehnične komisije ZGVS je bil od leta 1995 do leta 2002. V tem času se je ZGVS vključevala v Mednarodno organizacijo gorskih vodnikov (IFMGA). Standardom IFMGA je bilo potrebno prilagoditi predvsem šolanje slovenskih vodnikov. ZGVS je bila sprejeta v IFMGA leta 1997 in takrat je dobil tudi IFMGA licenco. Udeleževal se je usposabljanj gorskih vodnikov na Južnem Tirolskem (1995-96), na Norveškem (1997) in v Kanadi (2000) ter vodil usposabljanja za gorske vodnike pri ZGVS.

Dušan Polajnar je vse svoje življenje alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik. S svojim delom na teh področjih je pustil pomemben pečat tako v Sloveniji kot tudi v mednarodnem prostoru.