Dragotin LAPAJNE

Izhajal je iz premožne in vplivne rodbine Lapajne, ki je izvirala z Vojskarske planote. Njegov oče Štefan Lapajne je bil poslovnež, posestnik in lokalni politik, ki je bil dvakrat izvoljen za župana Idrije. Mati Karolina Kosmač je bila njegova druga žena. Poleg starejšega brata Vinka, ustanovitelja idrijskega Dramatičnega društva, je imel še sestro Minko, mater znamenitega letalskega konstruktorja Stanka Bloudka ter polbrata Štefana, pravnika, strokovnega pisca in postojnskega okrajnega glavarja, iz očetovega prvega zakona. V skladu z očetovimi nazori je bil vzgojen v izrazito liberalnem in narodnjaškem duhu.

Dragotin Lapajne je kot prvak liberalnega tabora prvič kandidiral za župana Idrije leta 1896. Po zmagi je bil na županski položaj ponovno izvoljen še leta 1899 in 1902. Zadnjega mandata zaradi bolezni ni izpeljal do konca. Že po prvi izvolitvi leta 1896 je na občini kot uradni jezik uvedel slovenščino. Dal je zgraditi novo občinsko stavbo, ki je bila odprta 2. decembra 1898. Pri gradnji so dela, z izjemo arhitekturnega načrtovanja, za katero sta poskrbela arhitekta Clemens M. Kattner in Gustav Adolf König, izvajali domači izvajalci.

Lapajne in idrijski narodnjaki so se zavedali pomena domače inteligence za gospodarski, kulturni in politični razvoj slovenskega naroda. Poudarjali so potrebo po izobraževanju tehničnega kadra in bili mnenja, da morajo Slovenci čim prej izobraziti svojo lastno tehnično inteligenco.

Prizadevanja idrijskega mestnega sveta za redno in priznano srednjo šolo so se začela že leta 1716, ko je bil dvorni komori na Dunaju poslan predlog za njeno ustanovitev. A dovoljenje za odprtje nižje realne gimnazije z dvema razredoma in 55 učenci je pridobil šele župan Dragotin Lapajne leta 1901. Nižja gimnazija se je kmalu preoblikovala v realko. Idrijski mestni odbor je kmalu zatem na Dunaj poslal tudi peticijo, v kateri se je zavzemal za ustanovitev univerze v Ljubljani. Na županov predlog je občinski svet leta 1901 sklenil, da zgradi novo realčno poslopje s telovadnico. Po načrtih arhitekta Karla Holinskega ga je leta 1903 zgradilo podjetje Viljem Treo iz Ljubljane. Idrija je dobila prvo slovensko realko, kar je bilo v času avstrijske vladavine pomemben dosežek, saj je na srednji šoli prvič prevladal slovenski učni jezik nad nemškim. Idrijska realka je tako postala prva tovrstna šola v slovenskem etničnem prostoru. Najboljšim maturantom je Lapajne priskrbel občinske štipendije za nadaljnje šolanje. Pozneje je na realki poučeval tudi sam kot profesor.

Prvo obdobje njegovega županovanja so zaznamovali še izgradnja splošne bolnišnice, napeljava vodovoda Lačna voda, sklenitev pogodbe o električni razsvetljavi Idrije (kot prva je bila elektrificirana Mestna hiša) ter prizadevanja za nikoli uresničeno železniško progo Vrhnika–Idrija–Sv. Lucija. Svojega tretjega mandata (1902–1904) zaradi bolezni ni pripeljal do konca. Leta 1904 je predčasno odstopil. Še istega leta je bil za svoje zasluge razglašen za častnega meščana Idrije.

Po odhodu z županskega položaja je deloval na različnih področjih. Po materini smrti je leta 1907 prevzel vodenje družinske firme Štefan Lapajne, ki se je ukvarjala s trgovanjem z idrijskimi čipkami. Med letoma 1904 in 1907 ter v letih 1911 in 1912 je bil odbornik podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda, na realki pa je kot profesor poučeval francoščino in lepopis. Svojo gospodarsko dejavnost je razširil na Žirovsko, kamor se je kmalu po italijanski okupaciji leta 1918 z družino izselil, saj mu je kot nasprotniku režima grozila aretacija. Poslovanje s čipkami je nadaljeval v Žireh v Kraljevini SHS, kjer je začel strojno izdelavo čipk.

Dragotin Lapajne in njegova žena Minka (rojena Razinger) sta imela deset otrok: Nado, Dimitrija, Dušana, Vlasto, Tatjano, Ksenijo, Daria, Daliborja, Draga in Denisa. Vzgajala sta tudi pet osirotelih Dragotinovih nečakinj in nečaka Stanka Bloudka. Vsem sta privzgojila liberalna, narodnjaška in ateistična načela ter vrednote.

Dragotin se je iz Žirov – z ženo sta zadnja leta živela ločeno – sprva preselil k enemu izmed sinov v Zagreb, nazadnje pa k sinu Dimitriju na Bled, kjer je umrl in kjer je tudi pokopan. Podatek o njegovi smrti ni evidentiran ne v župnijskih ne v občinskih evidencah.

V Idriji je po njem poimenovana Lapajnetova ulica.