Dino KODARIN

Rojen je bil na istrskem podeželju v veliki kmečki družini materi Terezi (rojeni Jerman) in očetu Andreju Kodarinu.

Bil je dijak prve generacije srednje ekonomske šole v Kopru, ki je maturirala leta 1959; edini iz družine je odšel na študij v Ljubljano, kjer je 1968 diplomiral na Pravni fakulteti.

V študentskem naselju se je zaljubil v zobno asistentko Majdo Dolinšek, s katero sta se leta 1962 poročila in si ustvarila družino.

Že kot absolvent se je zaposlil v Izolirki, kjer je kot pravni referent delal sedem let. Pravniške posle je nato tri leta opravljal pri Cankarjevi založbi in tri leta v Saturnusu. Leta 1976 je bil izvoljen na profesionalno politično funkcijo: postal je sekretar komiteja in predsednik občinske konference ZKS Ljubljana Moste-Polje. Pomembnejši projekt v tem času, ki se mu je veliko posvečal, je bila izgradnja doma Španski borci (1981), kasneje ene osrednjih ljubljanskih kulturnih ustanov.

Poleg mnogih drugih funkcij in nalog je deloval na ljubljanski kulturni skupnosti. Zaradi nestrinjanja tedanje politike s podporo predlogu za podelitev Župančičeve nagrade Vitomilu Zupanu leta 1983 je imel precej težav.

Leta 1984 se je vrnil v gospodarstvo in postal vodja kolegijskega poslovodnega organa SOZD HP – združeno podjetje živilske industrije, kjer je delal do težko pričakovane vrnitve v Istro leta 1989.

Najprej je služboval na občinskem inšpektoratu v Kopru, nato pa leta 1990 postal predsednik Izvršnega sveta Skupnosti obalnih občin Koper. V mandatu si je prizadeval za ustanovitev primorske univerze. Sklep o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, ki je bil leta 1994 podpisan s soustanoviteljema (predsednikom Vlade RS dr. Janezom Drnovškom in predsednikom SAZU dr. Francetom Bernikom), predstavlja temelj za začetek bogate znanstvene produkcije prvega javnega raziskovalnega zavoda na Primorskem, na katerem so nastajali študijski programi bodoče primorske univerze.

Je eden od pobudnikov nagrade za razvijanje istrske ustvarjalnosti in identitete – Kocjančičeve nagrade, ki jo od leta 1993 podeljujejo občine Piran, Izola in Koper. S sošolcem in prijateljem Dinom Pucerjem sta se zavzemala za poklicno gledališče v Kopru (ustanovljeno 2001).

Na kulturnem področju je deloval že v srednji šoli in delovnih brigadah. Bil je velik ljubitelj umetnosti, predvsem glasbe in književnosti, tudi sam je igral rog in orglice ter vrsto let pel v Primorskem akademskem zboru Vinko Vodopivec in Partizanskem pevskem zboru.

Po upokojitvi leta 1996 je napisal knjižico o rodnih krajih Med Rokavama, delil znanje o istrski dediščini na različnih dogodkih in srečanjih, se ukvarjal s kmetovanjem ter užival z vnuki in prijatelji.