Božo RADOVIČ

Božo Radovič se je rodil leta 1927  v Nabrežini. V krstni knjigi je vpisan kot Natalis Božo Albinus Radović.  Družina se je kasneje zaradi ekonomskih razmer preselila iz Nabrežine v Trst. Tam je  Božo Radovič obiskoval šolo do klasičnega liceja. A med vojno je po smrti očeta Antona, izstopil iz šole in opravljal razna dela, kot cestar, kot vrtnar v miramarskem parku in podobno. Leta 1944 je bila v bombnem napadu na Trst njihova hiša poškodovana, mlajša sestra je oglušela in kmalu zatem je Božo Radovič  zbolel na pljučih. Zdravil se je v sanatoriju v Sondriju. Tu  je začel spet študirati in se je kot privatist pripravil na učiteljsko maturo, ki jo je opravil leta 1946. Vrnil se je v Trst, ki je bil takrat pod Zavezniško vojaško upravo (STO), in se še naprej sam vzdrževal. Prodajal je knjige, bil vzgojitelj v kolonijah za otroke vojne sirote in menda učitelj v novonastalih slovenskih šolah na Tržaškem. Leta 1952 je opravil še klasično maturo. Nato se je vpisal na slavistiko v Ljubljani, kjer je zaključil le prvi letnik, študij je nadaljeval v Milanu, doktoriral pa je v Neaplju leta 1956 z diplomsko disertacijo o Brižinskih spomenikih.

Poročil se je v Trstu leta 1953 z učiteljico Emo Bianchi (roj. 1926).

Po končanem univerzitetnem študiju je poučeval na slovenskih šolah v Trstu razne predmete (slov, ital, zgod, zemljepis), večinoma na strokovnih industrijskih zavodih (smo pred šolsko reformo 1963!), v šolskem letu 1960/61 je poučeval slovenščino na klasični gimnaziji v Trstu in kasneje nemščino na Trgovskem tehničnem zavodu. Leta 1960 je bil komisar na klasični maturi. Leto kasneje (1961) je v Rimu opravil  habilitacijo za poučevanje slovenščine na višjih srednjih šolah v Italiji; v poletnih mesecih se je izpopolnjeval v nemščini na dunajski mednarodni Hochshule (stopnja III. A). Konec istega leta je v novembru opravil še nadaljevalni tečaj angleščine na inštitutu USIS v Trstu. Med leti poučevanja pa se je prof. Radovič stalno izpopolnjeval v slovanskem jezikoslovju po raznih inštitutih vzhodne Evrope (Sofija, Praga, Varšava, Moskva), predvsem pa v Zagrebu v letih 1958-59.

Leta 1963 se je preselil v Neapelj, kjer je sprejel službo lektorja slovenščine na neapeljski univerzi. V Neapelj se je leto kasneje preselila tudi njegova družina:  v Trstu sta se rodili dve hčeri, Milena (1959) in Nadja (1960), sin Mario pa se je rodil v Neaplju leta 1965.

Božo  Radovič se je  leta 1965 specializiral še v hebrejščini in je preživel nekaj časa v Izraelu.

Leta 1966 je poklicno napredoval in postal docent za slovansko filologijo na Orientalistiki v Neaplju. Štiri leta kasneje (1970) je dobil imenovanje za stolico slovanske filologije v Padovi. Takrat se je za stalno preselil v Padovo – in z njim družina, ki še danes živi tam. V Padovi je bil predstojnik slovanskega inštituta vse do upokojitve leta 1996 in od tam je nekaj let pokrival tudi pouk slovanske filologije v Benetkah. V letu upokojitve je izšel, njemu posvečen zbornik STUDI SLAVISTICI in onore di Natalino Radovich (1996)

Prof. Božo Radovič se je poslovil 31. maja 2024  v 97. letu starosti.