Benedikt KURIPEČIČ

Benedikt Kuripečič (Curipeschitz), potopisec, diplomat, notar in prevajalec, je dobil ime zaradi benediktinskega samostana v Gornjem Gradu. Njegov prednik (oče ali stari oče) je bil namreč kurjač v škofovski palači, kjer je bilo 60 zaposlenih, od tega 15 v kuhinji. Med njimi je bil kurjač, Benediktov prednik, ki je kuril v peči, od tod priimek. Ta je pri potopiscu vedno zapisan v slovenski/slovanski obliki, in sicer kot Kuripeč ali Kuripečič, nikoli pa po nemško Ofenheitzer, saj je bila to v tistem času zmerljivka.

V poletnem semestru leta 1508 je bil vpisan na dunajsko univerzo, iz leta 1525 pa je podatek, da je bil javni notar v Ljubljani. Po zbranih podatkih je bil Kuripečič humanistično izobražen, znal je nemško, latinsko in seveda slovensko, zato je bil član odposlanstva, ki je iz Ljubljane 22. avgusta 1530 odšlo na dolgo pot v Carigrad na pogajanje s sultanom Sulejmanom II. Veličastnim. Rimsko-nemški cesar Ferdinand I. je poslal odposlanstvo v Carigrad z nalogo doseči mir ali vsaj premirje s Turki. Ti so bili v tistem času na višku moči, saj so osvojili Beograd in celo oblegali Dunaj. Odpravo sta vodila Jožef Lamberg, kranjski vitez, in Nikola Jurišić, hrvaški vitez in pozneje proslavljeni vojskovodja, ki je leta 1532 obranil majhno obmejno utrdbo Kőszeg (Ogrsko kraljestvo) s samo 700–800 hrvaškimi vojaki, s čimer je preprečil napredovanje bistveno številčnejše turške vojske proti Dunaju.

Kuripečičeva vloga pri pogajanjih ni bila majhna. Lamberg je zelo slabo govoril slovensko oz. hrvaško, Jurišič pa ni znal nemško. Sultan ni imel nikogar, ki bi obvladal latinščino, zato so se pogajali v hrvaščini (oz. srbščini), Kuripečič pa je predloge zapisal in prevedel v latinščino, ki je bila v tistem času jezik diplomacije.

Benedikt je po vrnitvi iz Carigrada napisal knjigi o tem popotovanju. Prva z naslovom „Potopis, potovanje odposlanstva kraljevega veličanstva v Carigrad k turškemu cesarju Sulejmanu leta 1530“ je izšla leta 1531 v Augsburgu in je bila knjižna uspešnica prve polovice 16. stoletja. V knjigi je v obliki potopisnega dnevnika pripovedoval o poti, ki so jo opravili, ob tem pa navajal veliko število zelo zanimivih geografskih in etnografskih podatkov, ki so pomembni za današnje raziskovalce. Potopis je najstarejše tovrstno delo, ki opisuje Balkan v 16. stoletju ter najstarejši opis Bosne pod turško upravo. Na podlagi tega dnevnika imamo v slovenščini predstavitev njegovega bivanja v karanteni v Carigradu. To je trajalo ravno dva meseca, od 17. oktobra do 16. decembra, pred 490 leti.

Istega leta je izdal še knjižico Ein Disputation oder Gesprech zwayer Stalbuben, v katerem je duhovito opisal družbene, politične in verske razmere v Turčiji in Habsburški monarhiji. Njegovo delo je dokaz, da smo Slovenci že pred Primožem Trubarjem imeli znamenite pisce, ki pa so uporabljali nemščino in latinščino. Slovenščina je bila njihov materni jezik.