BALIČ, Josip

Rodil se je očetu Blažu Blasig in mami Ani, rojeni Bufulin. O začetnem šolanju ni podatkov, gimnazijo pa je obiskoval v Gorici kot gojenec malega semenišča. Nadaljeval je s študijem bogoslovja, ki pa ga ni zaključil, temveč je leta 1881 maturiral na učiteljišču v Kopru.

Zaposlil se je kot učitelj ter do konca leta 1886 služboval v Šmarju pri Kopru, nato se je vrnil na Goriško in poučevanje nadaljeval v Kanalu ob Soči, kjer pa ni bil zadovoljen z razmerami za delo, zato se je nad njimi ter svojo plačo pritoževal. To pa se je kmalu uredilo, saj ga je okrajni šolski svet za Kanal 28. januarja 1887 imenoval za provizoričnega učitelja, kar je pomenilo tudi višjo plačo. V Kanalu je ostal do 12. februarja 1887. Kot učitelj je nato deloval po različnih krajih Primorske (Brje, Avče, Prosek, Ločnik, Vrh sv. Mihaela, Vogrsko).

Med službovanjem v Ločniku (1896–1903) se je srečal s težkimi razmerami za Slovence in slovenske šole v Italiji. V zvezi s tem je napisal pismo, v katerem je slovenske pomembne osebnosti seznanil s stanjem in jih prosil za pomoč. Na pismo se je s finančno pomočjo odzvalo več osebnosti, med njimi je bil tudi Simon Gregorčič, s katerim sta se ob tej priložnosti prvič srečala. Še bolj pa sta se povezala po Baličevi poroki, saj se je poročil z Amalijo Čebron – sestro Gregorčičevega svaka in hkrati tudi dolgoletno Gregorčičevo gospodinjo.

 Leta 1916, ob začetku 1. svetovne vojne, je kot begunec zapustil Primorsko ter svoje življenje in delo nadaljeval na Primskovem pri Litiji. Po končani vojni je sprejel jugoslovansko državljanstvo in se leta 1921 upokojil. Vseeno je vse do leta 1927 še učil nekaj predmetov na cistercijanski gimnaziji ter v stiškem samostanu, kjer je tudi stanoval. Leta 1931 sta se z ženo preselila v Ljubljano, kjer sta živela do smrti.

Balič se je že kot gimnazijec začel zanimati za zgodovino svojega domačega okolja. Močno ga je zaznamovalo delo Štefana Kociančiča , ki ga je tudi vpeljal v krajevnozgodovinske raziskave. Prva samostojna Baličeva objava sega v leto 1881, ko je v časopisu Edinost objavil prispevek o Janezu Svetokriškem. Svoja dognanja je objavljal v različnih publikacijah, večinoma med letoma 1883 in 1887. Kot krajevni zgodovinar je naslednje delo objavil šele leta 1905, temu so vse do leta 1917 sledila še mnoga druga dela. Poznavanje jezikov mu je omogočilo dostop do mnogih virov in literature, a ni imel toliko znanja in pogojev za raziskovanje kot Štefan Kociančič. Njegovo delo ni obsežno, a je pomembno, saj je popisal tudi nekatera gradiva, ki so bila kasneje uničena.

Josip Balič je bil tudi vnet zbiratelj domoznanskega gradiva, zlasti ko se je snoval Narodni muzej v Gorici. Tako je leta 1913 zanj daroval 29 predmetov in nekaj Gregorčičevih rokopisov.