Avgust KOVAČIČ

Sodelavec Osvobodilne fronte (OF) v Celju Avgust Kovačič, ki je bil med 2. svetovno vojno ubit kot talec, je bil rojen v Žerovincih blizu Ormoža v viničarski družini z osmimi otroki očetu Ivanu in materi Mariji, roj. Šeruga. S šestnajstimi leti se je zaposlil v celjski Cinkarni. Zatem je postal član Združene delavske zveze Jugoslavije oziroma Združenih delavskih sindikatov (Ujedinjeni radnički sindikati – URS) in bil od leta 1935 tudi tovarniški delavski zaupnik. Leta 1923 se je poročil s Pavlo, s katero sta imela hčer Anico in sina Avgusta. Družina je pred vojno prebivala v Zavodni, ki je danes del Celja.

Kot narodno zavedna človeka sta se Avgust in Pavla po okupaciji Jugoslavije leta 1941 pridružila osvobodilnemu gibanju. Za potrebe aktivnega odpora proti nemškemu okupatorju sta zbirala denar, živila in sanitetni material ter pridobivala nove odpornike. Podpirala sta tudi družine, katerih svojci so bili zaprti ali ubiti kot talci. Jeseni 1941 se je pri Kovačičevih večkrat zadrževal kasnejši narodni heroj Peter Stante – Skala (1914–1980). Po aretaciji aktivista OF, ki je med mučenjem izdal delovanje cinkarniških sodelavcev OF, so nacisti junija 1942 v Cinkarni izvedli racijo, v kateri so priprli tudi Kovačiča. Najprej so ga zaprli v celjski zapor Stari pisker, ga nato odpeljali v mariborske zapore, kjer so ga več dni mučili, nazadnje pa so ga vrnili v celjski zapor. Tam je bil naposled 23. junija 1942 ustreljen v skupini dvainšestdesetih talcev.

Po moževi smrti je Pavla z otrokoma zapustila Celje in odšla na dom njegovih staršev v Radomerščak; službo si je našla v Mariboru. Avgusta istega leta je bila aretirana še sama in po ločitvi od obeh otrok (poslana sta bila v otroški taborišči v Nemčijo) so jo 10. avgusta z vlakovnim transportom iz Celja odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau, od koder je bila avgusta 1943 izpuščena. Čas do konca vojne je nato prebila v različnih delovnih taboriščih na Poljskem in v Nemčiji. Po vojni se je z otrokoma vrnila v Celje in napisala knjigo Auschwitz – spomini in doživetja v taborišču smrti (1961), v kateri je opisala življenje v taborišču in tragedijo svoje družine. Izvleček njenih spominov je objavljen tudi v knjigi Staneta Terčka Ukradeni otroci (1962, 1973).

Ime Avgusta Kovačiča je zapisano na granitni spominski ploščici na zidu pri spominski sobi Stari pisker ter na spominski plošči, ki se nahaja na zelenici pred Cinkarno Celje.

Po njem je od leta 1967 poimenovana Kovačičeva ulica na Hudinji v Celju.