Anton (Tone) VODOPIVEC

Dolgoletni direktor Istrabenza Koper pod čigar vodenjem je podjetje tako rekoč iz nič zraslo v slovečo gospodarsko organizacijo. Vse od prevzema vodilne funkcije v podjetju do upokojitve sta bili bistveni komponenti njegovega dela preudarno poslovanje in skrb za zaposlene. Njegov poslovni ugled je temeljil na korektnem odnosu do strank in odjemalcev na eni ter dobaviteljev in poslovnih partnerjev na drugi strani.

Rodil se je v družini zenajstimi otroki očetu Mihi in materi Jožefi, rojeni Požar. Njegova brata Janez (r. 1911) in Franc (r. 1913) sta se pred italijanskim fašizmom umaknila v Jugoslavijo, kjer sta bila aktivna v delavskem gibanju in oba mlada tragično preminula, Janez l.1941, Franc pa l. 1942. Po njiju je bila imenovana Osnovna šola Pivka, po Francu še Vodopivčeva ulica v Kranju. Tudi brat Miha, tigrovec in član KP v skupini Pinka Tomažiča, je zaradi španske gripe umrl mlad leta 1936.

Anton, najmlajši sin, se je izučil za trgovca. Pod fašizmom je bil v internaciji v Vercelliju v Italiji. Po razpadu Italije leta 1943 se je tako kot večina Primorcev pridružil partizanskemu gibanju. Prva leta po osvoboditvi je sprva delal kot tajnik občine Pivka in nato kot direktor Dinosa v Pivki. Leta 1951 je bil z dekretom premeščen v Koper, kjer je prevzel vodenje podjetja Istrabenz, ki je bilo ustanovljeno 28. oktobra 1948 kot družba z omejeno zavezo.
V Kopru sta si z ženo Francko, rojeno Kovačič, tudi Pivčanko, ustvarila družino z otrokoma Jedert in Janezom.

V Istrabenzu so pod njegovim vodstvom z vztrajnim delom in premišljenim poslovanjem do leta 1965 uredili ali na novo zgradili bencinske črpalke v Kopru, Izoli, Piranu, Bujah, Umagu, Novigradu, na mejnem prehodu Škofije, v Divači in Kozini. Leta 1965 je bila zgrajena črpalka v naselju Škofije, 1966 dvojna bencinska črpalka v Ivančni Gorici ob Dolenjski cesti, 1967 v Starem trgu in na mejnem prehodu Lazaret, 1968 so zrastle črpalke v Postojni, Podgradu in na Plavjah, leto kasneje v Hrvatinih in Desklah pri Anhovem, 1970 v Ospu ter leto kasneje v Medvodah, Semedeli in Šalari, leta 1972 v Drnovem pri Krškem, ob avtocesti Ljubljana Zagreb, v naslednjih letih pa še na Ambroževem trgu v Ljubljani, Lescah in Vrbi na Gorenjskem, Vrhniki, Lokvi pri Divači, Gorjanskem na Krasu, Črnem Vrhu nad Idrijo, Mostah pri Komendi. Do leta 1972 je bilo tako zgrajenihveč kotpetdeset lastnih poslovnih enot za prodajo nafte in naftnih derivatov. Z lastnim voznim parkom je Istrabenz pokrival polovico vseh transportnih potreb za prevoz goriv in plinov. Zastavili so tudi oskrbo plovil od Kopra do Novigrada. Veliko bencinskih črpalk in servisnih postaj je bilo že takrat odprtih 24 ur na dan, za dostavo plina in kurilnega olja je bil potreben le telefonski klic.

Izposloval in organiziral je preselitev uprave in vodstva podjetja z lokacije pred Mudinimi vrati na Vojkovo nabrežje in posebno ločeno poslovno enoto za skladiščenje in prostor za manipulacijo s plini. Omogočil je nakup in adaptacijo stanovanj za zaposlene delavce ter kredite za individualno gradnjo kot tudi nakup in adaptacijo lastnih počitniških domov na Veliki Planini in v Logu pod Mangartom. Zavedal se je, da so v podjetju največje bogastvo zaposleni, ki so ga soustvarili s svojim delom, več kot 350-članskemu kolektivu je znal prisluhniti ne samo pri zagotavljanju ustreznega plačila za opravljeno delo, temveč tudi pri soodločanju o razvoju podjetja, podpiral je dopolnilno izobraževanje zaposlenih in štipendiranje bodočih sodelavcev.

Umrl je zaradi rakav bolnišnici v Ljubljani leta 1984, deset let po upokojitvi. Na srečo ni doživel prodaje »svojih« črpalk OMV-ju in drugih dogodkov, ki so sledili.