Anton ŠENICA

Izšel je iz kmečke družine s Sel pri Dolenjskih Toplicah. Do vstopa v vojsko je bil trgovski vajenec. Aprila 1915 je bil kot vojni obveznik vpoklican in poslan na vzhodno fronto. Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije se je s činom desetarja priključil vojski generala Maistra. V okviru Ljubljanskega pešpolka se je boril na Koroškem in bil v bližini kolodvora v Podrožci hudo ranjen. Dva meseca se je zdravil v lazaretu v Mekinjskem samostanu v Kamniku, kjer je spoznal svojo bodočo ženo Frančiško Goltes, ki je bila tam bolničarka. Po okrevanju se je vrnil v vojaško službo, kjer je bil v sklopu 37. pešpolka poslan v Prekmurje, kjer je bil do februarja 1920. Za sodelovanje v bojih za severno mejo je prejel spomenico in odlikovanje rdeči trak legije.

Po vojni je obiskoval žandermerijsko šolo, ki jo je končal v letu 1922/1923. Nato je kot žandar Kraljevine SHS služboval na Gorenjskem. Žandarsko službo, v kateri je sčasoma napredoval v narednika, je opravljal večinoma kot varnostnik kraljeve družine Aleksandra I. Karađorđevića, zlasti takrat, ko je ta bivala v dvorcih na Bledu in ob Bohinjskem jezeru. Okrog leta 1927 je prevzel celotno oskrbo in varnost kraljevega dvorca v Ribčevem Lazu ob Bohinjskem jezeru. Po poroki leta 1929 se mu je na dvoru v Ribčevem Lazu pridružila še žena Fani Goltes, ki se je tam zaposlila kot skrbnica in gospodinja. Družina, imela sta sina Francija ter kasneje še hčerko Tončko, je stanovala v hiši pod kraljevim dvorcem in imela s člani kraljeve družine pristne stike. Anton je zaradi podobnosti s kraljem večkrat nastopil kot njegov dvojnik. Skupaj z ženo sta skrbela za varnost in udobje kraljeve družine tudi po atentatu na kralja Aleksandra v Marseillu leta 1934, ko je do polnoletnosti prestolonaslednika Petra regent postal njegov stric, knez Pavle.

Za vestno služenje kraljevemu dvoru je bil Anton večkrat odlikovan. Prejel je tri zlate in dve srebrni odlikovanji za hrabrost. Ob razglasitvi svoje zaroke z grško princeso Marino, mu je na obisku pri kraljevih sorodnikih princ George Kentski, stric kraljice Elizabete II. Angleške, leta 1934 podaril zlato kravatno sponko z znakom reda hlačne podveze in inicialko G.

V strahu pred bližajočo se novo vojno je Anton leta 1940 v Ribčevem Lazu na svoj rojstni dan umrl zaradi srčne kapi. Pokopan je bil z vojaškimi in posvetnimi častmi na pokopališču v Kamniku. Njegova osebna zapuščina danes predstavlja zanimiv vpogled v življenje uslužbenca jugoslovanskega kraljevega dvora.