Anka (Katarina) MAKOVEC

Rodila se je v Desklah ob reki Soči v delavski družini tik pred začetkom druge svetovne vojne. Otroštvo jo je zaznamovalo zaradi kostne bolezni – osteomielitisa, zato je večino časa preživela na berglah. V mladosti se je na Golniku izučila za bolničarko. Telesna hiba ji ni preprečila, da bi se leta 1962 izselila v Avstralijo. Poklic medicinske sestre ji je omogočil delo v podeželski bolnišnici v zvezni državi Novi Južni Wales, kjer se je leta 1962 prvič srečala z avstralskimi domorodci – Aborigini. Tam se je začela zanimati za njihovo kulturo, ki jo je prevzela do te mere, da je z njimi tudi živela, si zapisovala njihove zgodbe, se seznanjala z njihovo zgodovino in umetnostjo, o čemer je kasneje poučevala mladino. Domorodci so ji dali tudi aboriginsko ime, in sicer Narigin, kar pomeni jutranja zvezda, ljubkovalno pa so jo poimenovali Anka Tasmanka.

Ker se je ljubiteljsko ukvarjala s slikarstvom, se je naučila slikanja na aboriginski način, predvsem po zaslugi aboriginskega slikarja in prijatelja Dicka Rougseya. V večerni slikarski šoli se je naučila slikati z oljem, pastelom in akvarelom. Pridružila se je klubu slikarjev in imela več razstav. Umetnost in slikanje po aboriginsko je poučevala tudi v šolah v Tasmaniji. V Sydneyju se je pridružila klubu pesnikov in pisateljev ter privržencev prvoselcev (aboriginov) in se borila za njihove pravice. 

Leta 1981 se je preselila na avstralski otok Tasmanijo – ta je postal njen drugi dom. V 80. letih prejšnjega stoletja je kot aktivistka odigrala pomembno vlogo skupaj z Zelenimi Tasmanije v skoraj dvoletnem boju proti gradnji hidroelektrarn, ki naj bi jih postavili sredi tasmanske džungle in na sotočju rek Gordon in Franklin. Vodila je tudi središče društva Wilderness Society, s tem pa tudi koordinacijo miroljubnih protestnikov. Spor se je zaključil leta 1983, ko je sodišče razsodilo v dobrobit okoljevarstvenikov, na čelu katerih je bil Bob Brown, ter območje vpisalo v register Unescove svetovne dediščine.

Ljubezen do narave jo je spremljala skozi celotno življenje. Več kot desetletje je spremljala turiste po neokrnjenih tasmanskih gozdovih in rekah ter jim razkazovala skrivnosti divjih naravnih parkov. Veliko je potovala in spoznavala tudi svet Inkov in Majev.

Aborigini so se za vedno zapisali v njeno dušo z verovanjem v velikega duha, ki združuje ljubezen in ne izključuje, zato je želela vse do smrti ostati na tem divjem otoku – ta je bil njen dom. Umrla je v Tasmaniji po kratki bitki za rakom.