Ana ŠTUCIN

Anica Štucin, rojena Peternelj, se je rodila materi Antoniji in očetu Metodu Peternelju, učitelju, pevovodji, glasbeniku, uveljavljenemu intarzerju in zavednemu Slovencu, ki se je zaradi fašističnih pritiskov vse do konca 2. sv. vojne odpovedal poučevanju. Da bi preživel štiričlansko družino, poleg Ane še sina Vida, se je trudil na različne načine in z delovanjem na več področjih. Življenjske razmere so se za družino še poslabšale, ko jim je med 2. sv. vojno med nemškim bombardiranjem pogorela hiša.

Ana je po končani osnovni šoli v Cerknem, v letih od 1936 do 1943, obiskovala italijansko učiteljišče v Tolminu. Ko je bilo to po kapitulaciji Italije ukinjeno, se je vrnila domov. V Cerknem je organizirala mladino za narodnoosvobodilno gibanje. Maturirala je po vojni leta 1946 na učiteljišču v Gorici, študij nadaljevala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani in tam leta 1949 diplomirala iz zgodovine in zemljepisa. Od leta 1947 do 1962 je poučevala na nižji gimnaziji v Cerknem, od tedaj pa vse do upokojitve leta 1972 je kot profesorica zgodovine, zemljepisa in sociologije učila na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji, kjer je tudi vodila šolsko knjižnico. V sedemdesetih letih 20. stoletja je bila med pobudniki za izgradnjo nove osnovne šole – spomenika NOB v Cerknem, zasnovane kot hospitacijske šole, kjer naj bi pedagogi spoznavali uspešne metode poučevanja krajevne zgodovine, predvsem zgodovine NOB.S pomočjo posameznikov in organizacij je opravila pionirsko delo tudi pri postavitvi muzejskega oddelka v Cerknem. Postala je njegova prva kustosinja in muzej od vsega začetka konceptualno povezovala z osnovno šolo.
Raziskovanju zgodovinske preteklosti Cerkljanskega se je začela posvečati proti koncu 50. let 20. st., intenzivneje po upokojitvi. Svoje izsledke je objavljala v Idrijskih razgledih, Jadranskem koledarju, Primorskih novicah, Primorskih srečanjih in drugje. Raziskovala je politično, kulturno in gospodarsko tematiko in tako skupaj s sodelavci postavljala demografske temelje kulturnim in izobraževalnim inštitucijam. Bila je učiteljica in mentorica mladim učiteljem, zgodovinarjem in etnologom in tesna sodelavka Cerkljanskega muzeja. Zadnjo razstavo (o mlekarstvu) je pripravila leta 1998. Poročena je bila z učiteljem in dolgoletnim ravnateljem nižje gimnazije v Cerknem Jožetom Štucinom. Imela sta hčer Manico in sina Jožeta (Jožeka), učitelja in pesnika. Svoja zadnja leta je, oslepela, preživela v domu upokojencev v Idriji.