Alojzij IVANETIČ

Rodil se je v kmečki družini. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je opravil tri razrede na novomeški gimnaziji ter se nato leta 1911 vpisal na ljubljansko učiteljišče, ki ga je končal leta 1915. Med prvo svetovno vojno se je boril na soški fronti in v Galiciji, kjer je pristal v ruskem ujetništvu. Že tam se je kulturno udejstvoval in postal tudi aktivist oktobrske revolucije ter bil nazadnje mobiliziran v Rdečo armado.

Po vrnitvi v domovino je vse do leta 1938 poučeval v Novem mestu ter nato na Malem Slatniku. V Novem mestu je postal eden od vodilnih kulturnih delavcev. Ukvarjal se je z režijo, igro, maskerstvom, scenografijo. Organiziral je razne tečaje ter na njih tudi predaval, sodeloval je v marionetnem gledališču, pevskih zborih in igral v orkestru. Zaslužen je za obnovo ljudske knjižnice v Novem mestu, ki je pod njegovim okriljem postala tudi celica takratnega ilegalnega komunističnega aktivizma. Tudi zato je bil kot ideološki nasprotnik leta 1938 premeščen na šolo na podeželju. Na področju prosvete in kulture je bil pred drugo svetovno vojno odlikovan z redom in tudi nagrado sv. Save. Že od leta 1920 je bil dejaven tudi v planinskem društvu. Za požrtvovalno delo pri razvoju dolenjskega planinstva je prejel zlato značko.

Med drugo svetovno vojno je bil interniran v Italiji, nato je po njeni kapitulaciji pobegnil iz taborišča in se pridružil italijanskim partizanom. Vključil se je v 4. prekomorsko brigado in z njo sodeloval pri zavzetju Trsta. Po koncu vojne je pri ministrstvu za prosveto in kulturo postal načelnik oddelka Državne založbe Slovenije v Ljubljani. Po upokojitvi leta 1951 se je vrnil v Novo mesto, kjer je bil še naprej dejaven na kulturnem področju. Leta 1952 je postal predsednik Ljudskega odbora Mestne občine Novo mesto, a je že leta 1954 odstopil s funkcije.