Alojz DRAVEC

Alojz Dravec se je rodil 29. septembra 1886 v porabski Slovenski vesi, takratnem Tótfaluju, in bil naslednji dan krščen v župniji Števanovci. Njegova starša sta bila István Drávecz in Rozália Korpics, oba kmeta. Vilko Novak je pozneje zapisal, da je bil Alojz peti izmed sedmih otrok.

Kot mladenič se je izselil v Združene države Amerike in živel v South Bethlehemu v Pensilvaniji. Leta 1907 so lahko ameriški Slovenci pri njem naročili Marijin list in plačali naročnino, Dravec pa si je dopisoval tudi z uredništvom. Po pričevanju Jožefa Klekla st. je opravljal šolsko službo za slovenske izseljence iz Ogrske ter jim v tedanji skupni madžarski cerkvi prepeval slovenske pesmi. Prizadeval si je, da bi ogrski Slovenci dobili svojo cerkev, in sodeloval pri zbiranju denarja za cerkev sv. Jožefa v South Bethlehemu.

V South Bethlehemu se je 19. avgusta 1907 poročil z Mario Zsidó, rojeno 26. junija 1886 v Čepincih. Vilko Novak jo je pozneje označil kot »dekle iz Budinec«, vendar se ta navedba ne nanaša izrecno na njen rojstni kraj. Imela sta tri otroke, Katico, Nano in Lujzija.

Po približno štirih letih se je Dravec vrnil v Porabje. Sočasni viri ga povezujejo z Monoštrom in Žido (Zsida), poznejša literatura tudi s Troščem (Rábakethely). V monoštrski tovarni svile je bil delovodja. Pri sebi je nastanil in podpiral slovenske dijake monoštrske gimnazije. V Slovenski vesi je vodil bratovščino Srca Jezusovega in bil tesno povezan s tamkajšnjo kapelo.

Spomladi 1915 je bil mobiliziran v 7. stotnijo madžarskega kraljevega 18. domobranskega pehotnega polka. Tudi med vojaško službo je pisal. S fronte je pošiljal pisma ter obvestila o ranjenih, ujetih in umrlih vojakih, slovenske vojake pa je pozival k naročanju Novin. Po pričevanju učiteljice Ane Pavlič je bil 6. avgusta 1915 ranjen. Zaradi rane, ki jo je dobil na bojišču, je 28. avgusta 1915 umrl v bolnišnici v Lipníku na Moravskem, star osemindvajset let.

Leta 1913 je napisal svoj najpomembnejši znani rokopis Národna vera i navade v vési. V njem je opisal praznične šege in verovanja ter navade ob krstu, ženitovanju, smrti in pogrebu. Dravec izročila ne opisuje nevtralno, temveč ga presoja z vidika svoje katoliške vere: verske vsebine vrednoti pozitivno, vraževerje in ravnanja, ki jih razume kot neprimerna, pa zavrača ali graja. Rokopis, ki sta ga po Novakovi navedbi prepisala Karel Krajcar iz Števanovcev in Irena Pavlič iz Slovenske vesi, je Vilko Novak leta 1974 objavil v reviji Traditiones.

Marija Kozar-Mukič je rokopis leta 1983 opredelila kot prvi etnološki spis domačega porabskega avtorja. Dravčeve zapise so poznejši raziskovalci med drugim uporabljali pri obravnavi božičnih in krstnih šeg, živinoreje ter ženitovanjskih običajev.

Dravčev ohranjeni opus obsega predvsem časopisne in koledarske objave – dopise, pisma, verska besedila, obvestila o vojakih in satirične zapise – ter rokopis Národna vera i navade v vési, v katerem je zapisal domače šege in verovanja. Njegovo delo je pomemben vir za poznavanje življenja in izročila porabskih Slovencev v začetku 20. stoletja.