Adolf st. WESTEN

Adolf Westen starejši je bil začetnik pomembne celjske družine industrialcev. Leta 1894 je na Spodnji Hudinji ustanovil podjetje za emajliranje surove posode, pred tem pa si je podjetniške izkušnje nabiral kot trgovski potnik v tovarni Austria – Emailierwerke v Knittelfeldu.

Cenena delovna sila in ugodna prometna lega sta celjskemu podjetju omogočala hiter razvoj, tako da je podjetje s prvotno 10 delavci hitro raslo. Veliki zagonski stroški podjetja so zahtevali najprej ustanovitev komanditne družbe, pri kateri je bilo udeleženih več celjskih podjetnikov, toda že leta 1901 se je Adolf Westen st. osamosvojil. Posloval je zelo uspešno, veliko izvažal v Rusijo in že pred prvo svetovno vojno predstavljal enega največjih celjskih podjetij. Leta 1910 je tovarna imela že lastno električno centralo, leta 1913 pa je z elektriko oskrboval tudi mesto.

Leta 1912 je vodenje podjetja prepustil nečakoma Adolfu ml. (roj. 1877, Lüttingshausen, Nemčija, u. 1952, Lienz, Avstrija) in Augustu (roj. 1878, Lüttingshausen, u. 1960, Merano, Italija). Adolf je opravljal v podjetju vlogo obratovodje, August pa je vodil komercialo. V času njunega vodenja se je podjetje močno razvilo in že zaposlovalo več sto delavcev.

Med prvo svetovno vojno je podjetje proizvodnjo v celoti podredilo potrebam vojske (čelade, čutare, porcije …), kasneje pa so proizvodnjo razširili tudi na posodo, kopalne kadi, parne kotle, radiatorje itd. Celo v kriznih 30. letih je podjetje raslo, zaposlovalo med 1200 in 2000 delavci ter z značilnima dvema levoma in črkama AW postalo znano ne le v Evropi, ampak tudi v Severni Afriki in na Srednjem Vzhodu.

Pred začetkom druge svetovne vojne se je v vodenju podjetja vse bolj uveljavljal Max Adolf Westen (roj. 1913, Gradec, Avstrija, u. 1955, Buenos Aires, Argentina), sin Adolfa ml., ki se je izšolal za inženirja kemije, leta 1940 pa že prevzel vodenje podjetja.

Že pred okupacijo je postal nemški obveščevalec, med njo pa je neposredno vodil oddelek za vojno proizvodnjo. Leta 1944 je začel sodelovati tudi s partizani in maja 1945 tudi aktivno posegel v pogajanja za mirno primopredajo oblasti v Celju. Kljub temu ga je vojaško sodišče v Ljubljani obsodilo na 15 – letno zaporno kazen s prisilnim delom. Novembra 1945 mu je uspelo iz delovnega taborišča v Kočevju pobegniti najprej v Avstrijo, potem pa z družino vred v Argentino, kjer je tudi umrl. Njegovo premoženje je nova oblast že maja 1945 zaplenila in kasneje nacionalizirala, že isti mesec pa proizvodnjo obnovila.

Značilni znak z dvema levoma in oznako EMO je vrsto let ponovno predstavljal enega največjih in najuspešnejših celjskih podjetij.