V ljudsko šolo je hodil v Idriji, nekaj gimnazijskih razredov je obiskoval tudi v Novem mestu, kjer se je naučil latinščine in nemščine.
Bil je izučen mizar, organist in cerkovnik v Cerkljah na Dolenjskem, kjer je tudi poučeval v nedeljski nadaljevalni šoli in s tem postal začetnik učiteljska rodu Račičev. Prav tako sta bila učitelja njegov sin Alojz Račič, ki je najdlje poučeval v Čatežu ob Savi in Boštanju ter njegov vnuk Božo Račič, ki je bil tudi etnograf in promotor domače obrti.
Izdelovanja orgel se je Račič naučil pri orglarskem mojstru Janezu Mandlinu, ki je imel delavnico najprej v Ljubljani, kasneje pa v Trebnjem in je deloval v glavnem na Dolenjskem, ter pri Walckerju v Ludwigsburgu na Bavarskem. Zraven hiše v Cerkljah je imel leseno delavnico, kjer je izdeloval orgle. Prav tako je iz stare cinaste posode, ki jo je kupoval na Hrvaškem, izdeloval cinaste piščali. Pretežno na Dolenjskem naj bi bilo osem njegovih del, ki so nastala v časovnem obdobju od 1854 do 1865. Danes so njegove orgle ohranjene v Zagradu, na Trški gori nad Krškim in v Malih Vodenicah. Ohranjene in restavrirane so tudi njegove edine orgle na Hrvaškem iz leta 1858, ki se nahajajo v župnijski cerkvi v Petrovini pri Jastrebarskem. Njegovi izdelki imajo značilnosti orgel zgodnjega klasicizma.
Armano, E. Prioriteti vezani uz zaštitu povijesnih i spomeničkih orgulja u Hrvatskoj. Arti musices, 2019, vol. 50, št. 1–2, str. 140–141. https://hrcak.srce.hr/file/340349
Časovni pregled delovanje nekaterih orglarjev na Slovenskem: Orgle.si. https://orgle.si/arsors_arhiv/arsors_ljudje.htm
Koter, D. Izdelovalci glasbil na Slovenskem 1606-1918. Muzikološki zbornik, 2003, let. 39, str. 145.
Premrl, S. Nekoliko statistike o orgljah v ljubljanski škofiji. Cerkveni Glasbenik: glasilo Cecilijinega društva v Ljubljani, maj–junij 1919, let. 17, št. 5–6, str. 35–36.
Slovenski biografski leksikon: 3. knj.: Raab-Švikaršič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960–1971, str. 2.
Zorec, Č. Pogovori o Stražišču pa še o Šmartnem, Gašteju, Laborah, Joštu, Šmarjetni gori in Gorenji Savi. Glas, 14. 4. 1973, let. 26, št. 29, str. 10.
