ZUPAN, Janez

Otroštvo je preživel na Kupljeniku pri Pažbarju, kjer je bila doma njegova mama Ivanka Zupan. Kasneje se je preselil na Bohinjsko Belo, a še vedno ostal Pažbarjev Janez. Po osnovni šoli na Bohinjski Beli je obiskoval takratno nižjo gimnazijo v Bohinjski Bistrici in nato avtomehanično šolo v Ljubljani (1960–1963). Pri nekdanjem Avtoservisu Bled (Alpetour) se je izučil za avtomehanika in se tam tudi zaposlil. Mehanično delavnico je zaradi jasnih znamenj njenega potapljanja zapustil leta 1989. Zatem se je zaposlil v vojašnici na Bohinjski Beli kot kurjač. Ob spopadu za slovensko samostojnost je komaj odnesel celo kožo zaradi obdolžitve, da je nagovarjal komandanta in njegovega namestnika k prestopu. Po odhodu Jugoslovanske armade je ostal v vojašnici in dalje skrbel za kurilnico.

S pisanjem se je začel ukvarjati po tridesetem. Najprej je v glavnem pod psevdonimi objavljal kratke zgodbe in črtice, leta 1975 dve v Zabavniku, od leta 1976 do 1977 jih je petindvajset izšlo v Anteni, po ena pa v Mladini in Kmečkem glasu (Ljubezen, 1978). Leta 1978 je pri Mladinski knjigi izšel njegov prvenec, ki mu je do leta 1993 sledilo še devet del. Vse knjige so izšle v za danes nedojemljivih visokih nakladah, vsaj 4000 izv., in so bile vse razprodane. Po povesti Ljubezen po kranjsko je Samo Simčič napisal scenarij za TV dramo Naše njive (1980). Film je v letih 1991 in 2004 predvajala Televizija Slovenija.

Njegova dela uvrščamo med kakovostne popularne in modernizirane »večerniške« povesti. Njegovo pisanje je realistično in prikazuje aktualno propadanje kmetstva, sociološke in kulturne spremembe na vasi, razkrajanje nekdanjih vrednot in nastajanje novih življenjskih vzorcev ter sodobno življenje na gorenjskem podeželju. Od leta 1990 zgodb ni več pisal. Intenzivneje se je začel posvečati raziskovanju zgodovine, predvsem lokalne, in narodopisja Slovencev. Ukvarjal se je tudi s simboliko in mitologijo ter njunim vplivom na današnje razumevanje religij, predvsem krščanstva. Pozimi 1992/1993 je sestavil zgodovinsko kroniko vojašnice na Bohinjski Beli, ki je bila delno objavljena v zborniku Bled 1000 let. V različne zbornike je prispeval več člankov z domoznansko vsebino.

Med ljudmi je bil znan tudi po gibljivih božičnih jaslicah, za katere je sam izdelal program krmiljenja, ki je premikal figure tako, da se je vse skupaj zaokrožilo v zgodbo. Na približno polovici jaslic je bila predstavljena svetopisemska zgodba, drugi del je bil posvečen slovenskemu ljudskemu izročilu. Začel je s šestimi figurami leta 1975, ki se jim je vsako leto pridružilo nekaj novih. Zaradi vedno večje površine, ki jo je potreboval zanje, jih je iz dnevne sobe preselil v garažo. Tam jih je na ogled postavljal v božičnem času od leta 1987 do 2012. Ogledovat so si jih prihajali obiskovalci od blizu in daleč.