ZUPAN, Anton

Bolj kot gimnazijski profesor in ravnatelj je širši javnosti znan zaradi dosežkov na področju slovenskega planinskega društva in njegove povezanosti z nadškofom Antonom Vovkom. Anton Zupan je s šolanjem začel v domači župniji, nižjo gimnazijo je štiri leta obiskoval v Kranju, nato pa je odšel v Ljubljano in se vpisal na tamkajšnjo višjo gimnazijo. Leta 1894 je z odliko opravil maturo in se posvetil študiju filologije na dunajski filozofski fakulteti. Po prvem letu študija je kot enoletni prostovoljec odslužil vojaški rok in leta 1897 opravil izpit ter postal rezervni častnik cesarske armade in se nato znova znašel v dunajskih predavalnicah ter nadaljeval s študijem. S študijem je zaključil leta 1899 in se vrnil v domovino. Svojo službeno pot je začel na gimnaziji v Kranju, kjer je tistega leta poučeval latinščino, nemščino, slovenščino, grščino, kaligrafijo, nemško in slovensko stenografijo. Opravil je strokovne izpite ter bil leta 1901 imenovan za stalnega profesorja. Na občnem zboru narodne čitalnice leta 1903 so Antona Zupana izvolili za knjižničarja, postal je občinski odbornik ter bil leta 1906 izvoljen za načelnika kranjske podružnice slovenskega planinskega društva. Kot načelnik kranjske podružnice slovenskega planinskega društva si je močno prizadeval za postavitev koče na Stolu, poimenovane po Francetu Prešernu. Po iskanju prostora, dogovorih z lastniki in iskanju prepotrebnih sredstev je bila koča konec julija leta 1910 slovesno predana svojemu namenu. Prav zaradi zaslug pri postavitvi koče je bil Anton Zupan imenovan za častnega člana Slovenskega planinskega društva. V času službovanja v Kranju si je ustvaril tudi družino, z ženo Anico (roj. Tomažič) sta imela štiri otroke. Bil je tudi birmanski boter Antonu Vovku, kasnejšemu nadškofu. Leta 1914 je bil zaradi prve svetovne vojne mobiliziran in povišan v nadporočnika. Deloval je predvsem v zaledju in skrbel za urjenje novincev. Leta 1916 pa se je tudi on znašel na fronti (Tomoros med Ohridskim in Prespanskim jezerom), kjer se je Zupanova stotnija zelo izkazala. Verjetno je ravno zato napredoval in postal stotnik. Po koncu prve svetovne vojne se je vrnil v Kranj, kjer ga je čakalo staro delovno mesto. Profesor na gimnaziji v Kranju je ostal do marca leta 1926, ko je postal ravnatelj gimnazije v Celju. Po upokojitvi leta 1932 se je vrnil v domačo Vrbo. Pokopan je na pokopališču na Breznici.

Vir: Šimac, M. Anton Zupan (1874-1954), profesor iz Vrbe. Kronika, 2016, št. 3, 513-526.
Zapis je bil pripravljen v sodelovanju z asis. dr. Mihom Šimacem.