ZEME, Franc

Harmonikar in komponist, ustanovitelj in vodja ansambla Francija Zemeta, se je rodil na Teharju. Harmonika je bila že v otroštvu instrument, na katerega si je srčno želel igrati, a čeprav je znal delati tudi z žuljavimi rokami, je moral na ljubljeno harmoniko dolgo čakati. Dočakal jo je pri devetnajstih letih. Tega trenutka ni nikoli pozabil. Igranja nanjo se je naučil sam.

Po poklicu je bil zidar. Življenjska pot ga je zanesla na hrib svetega Tomaža nad Vojnikom, kjer sta si z ženo Faniko ustvarila prijeten dom. Bil je velik ljubitelj harmonike, glasbe, domače zemlje, domovine, družine in vsega lepega. Zanj je bila to neizmerna sreča, ki se je podvojila s sinovoma Bojanom in Andrejem. Že v zibel jima je položil ljubezen do domače glasbe. Skupaj so peli in zgodaj jima je omogočil glasbeno izobrazbo.

V svetu domače glasbe je bil nekaj posebnega. Leta 1963 je ustanovil svoj prvi trio. Leto kasneje je po vzoru ansambla Lojzeta Slaka dodal še kitaro in bas ter soustanovil kvartet Vasovalci. Leta 1965 je z ansamblom prvič nastopil v radijski oddaji Za našo vas, leta 1969 pa v oddaji Koncert iz naših krajev. Po letu 1976 sta v ansamblu začela nastopati sinova Bojan na klarinetu, ki je sicer že kot 6-letni fant posnel skladbo Sinko sprašuje, in Andrej na trobenti. Leta 1991 sta šla sinova igrat k Ansamblu Franca Miheliča, zato je dobil nove člane. Več kot 50 let je ustvarjal glasbo in besedila, igral diatonično harmoniko v ansamblu, v katerem je imel poleg instrumentalistov vedno zanimive pevske sestave, in svoje znanje prenašal na druge. Ustvaril je več kot sedemdeset skladb, mnoge tudi za druge ansamble in jim na ta način pomagal »rasti« na narodno-zabavnem področju. Med njimi so zimzelene: Sinko sprašuje, Slovo, Anski vrh, Najlepše je doma, Moja harmonika, Mrak nad Vojnikom, Za vedno doma, Dota, Za mir na svetu, Ko mati praznuje, Veselje v Vojniku, Po obronkih Vojnika, Žuborenje Hudinje … Posnel je samostojno oddajo na TV Slovenija in izdal pet kaset, eno zgoščenko in eno malo ploščo.

Na svoji poti je opravil nešteto nastopov v dobrodelne namene za različne organizatorje ter brezplačno poskrbel za ozvočenje. Razveseljeval je ljudi v bolnišnicah in domovih za ostarele.

Sodeloval je na festivalih. Na Ptujskem je rekorder s 24 udeležbami, tam je leta 1976 dobil I. nagrado občinstva ter nagrado strokovne komisije, zlatega orfeja, ki ga je dobil kasneje še enkrat. Nazadnje je na tem festivalu nastopil pred dvema letoma kot gost na revialnem delu v družbi Ansambla Zeme s sinovoma Bojanom in Andrejem.
Leta 1987 so na festivalu v Števerjanu Ansambel Francija Zemeta razglasili za najboljšo glasbeno skupino.
Bil je vodja skupine petih harmonik in klarineta Stari prijatelji ter član zasedbe Vitezov polk in valčkov.
Kot član PGD Vojnik je bil začetnik ter deset let vodja revije Ostanimo prijatelji v Vojniku in kasneje na Frankolovem. Bil je mentor in učitelj mnogim harmonikarjem različnih starosti.
Francijeva značilnost je bila skromnost, pri glasbi pa doslednost in natančnost. Bil je zahteven najprej do sebe, nato še do drugih. Vztrajno je sodeloval z različnimi ansambli, vokalnimi skupinami in ničkolikokrat je vedno znova znal sestaviti svoj ansambel. Spletal je nova in ohranjal stara prijateljstva. V zadnjem času je s svojim ansamblom posebej sodeloval z Arclinskimi fanti in z njimi obudil svoje prve melodije. Njegovo delo nadaljujejo sinova Bojan z Danijelo in Andrej ter vnuki Matjaž, Lara, Dominik in Katarina.

Za večletno raznovrstno delovanje na področju kulture ter za prostovoljstvo in dejavno sodelovanje s krajem je leta 2001 prejel zlati vojniški grb.