VOLČIČ, Jakob (Jakov)

Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, gimnazijo med letoma 1829 in 1834 v Ljubljani. Pri frančiškanih v Karlovcu je študiral pedagogiko in retoriko, v Ljubljani filozofijo in v Gorici bogoslovje. V času šolanja se je priključil ilirskemu gibanju, ki je nanj imelo vpliv v nadaljnjem življenju in delu. Kot duhovnik tržaško-koprske škofije je služboval najprej v slovenski Istri (Gročana in Boršt pri Trstu), nato pa še v hrvaški Istri, kjer je bil velikokrat premeščen. Zaradi pomanjkanja duhovnikov v tem času je to bila običajna praksa. Tako je med letoma 1846 in 1871 služboval v Brseću, Kastavu, Voloskem, Veprincu, Pazinu in Zarečju. V službi ni napredoval dlje od kaplana, četudi je bil zelo priljubljen med ljudmi. V tišini so poslušali njegove pridige, v katerih je krepil narodno zavest in domoljubje. Ljudje so po maši trdili, da “tako razumne pridige niso še nikoli čuli” (po pričevanju Janeza Trdine). Med letoma 1871 in 1886 je upravljal župnijo Cerovlje in kaplanijo Zarečje, kjer je nato upokojen živel do smrti. Od 46 let svojega duhovniškega življenja in delovanja jih je 43 preživel v hrvaški Istri. V drugi polovici 19. stoletja se je predvsem ukvarjal z zbiranjem gradiva ljudskega izročila in kulturne dediščine tega območja. Posebno pozornost je namenjal besedišču za slovenski slovar, pravnemu jeziku, rekom, pregovorom, opisom rabe jezika, nabožnim in otroškim ljudskim pesmim, šegam, igram in vražam. Deloval je tudi pri ohranjanju, seznanjanju in zbiranju kulturnozgodovinskih spomenikov, kot so glagolski napisi, statuti idr. Pisal je tudi o gospodarskem položaju, letini, sadjarstvu …V 1870. letih je v zapisih vneto prikazoval vzdušje, v katerem so živeli zatirani “isterski Slovani”, ki so bili podrejeni Italijanom. (Isterski Slovani so zanj pomenili Hrvate in Slovence skupaj.) Pomembno je tudi njegovo narodnobuditeljsko delo, saj je na svojem domu v Zarečju gostil veliko obiskovalcev, zavednih dijakov in učiteljev, ki so skupaj razpravljali o narodnih vprašanjih. Kulturni in politični delavci so se nanj vedno obračali, ko so potrebovali kakršnokoli informacijo o Istri. Dopisoval si je s številnimi hrvaškimi, slovenskimi in italijanskimi zgodovinarji, jezikoslovci, uredniki idr. Volčič je svoje zapise ljudskega izročila največ objavljal v Novicah (v rubriki Narodno blago) in v Slovenskem glasniku. Šele na koncu 1870. in začetku 1880. let je objavljal v Naši slogi. Njegovi zapisi niso bili natančno časovno ali prostorsko definirani, prav tako niso navedeni viri zapisanih pesmi, pregovorov, šeg … Njegovo delo ni bilo pravično ovrednoteno tudi zaradi njegovega vztrajnega umikanja v anonimnost. Šele z leti so raziskovalci ovrednotili njegovo delo, glagolske napise, pesmi, pregovore, jezik, šege … Njegovi politični in gospodarski spisi so bili pregledani šele v 1980. letih.