Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

VENTURINI, Fran (Edvard)

VENTURINI Fran (Edvard)
Foto: Arhiv Dunje Bradaškja

Foto galerija

Rojen:
30. maj 1882, Boljunec/Bagnoli della Rosandra (Italija)
Umrl:
7. oktober 1952, Ljubljana
Poklici in dejavnosti:

Rodil se je v Boljuncu pri Trstu gostilničarju Josipu in Amaliji r. Samsa. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval učiteljišče v Kopru, kjer je 1903 maturiral. Službo učitelja je dobil najprej v Predloki pri Črnem Kalu nato pa je učiteljeval po tržaški okolici v Lokvi, v Borštu, na Ciril Metodovi šoli pri sv. Jakobu pri Trstu, v Dolini, kjer je bil tudi župan, a je moral zaradi fašističnega nasilja odstopiti.

Od mladih let, ljubitelj glasbe in petja, je že kot dijak na učiteljišču v Kopru vodil dijaški pevski zbor in orkester. V rojstni vasi je leta 1901 dal pobudo za ustanovitev bralnega in pevskega društva »France Prešeren«, katerega zbor je vodil več let. Mnogo je pripomogel pri ustanavljanju in vodenju pevskih zborov v Bregu, s katerimi je nastopal in zanje tudi skladal. Poučeval je na tečajih za pevovodje in organiste, ki sta jih prirejala Glasbena matica in Zveza pevskih zborov na Tržaškem. Po prvi svetovni vojni je v Trstu vodil zbora društva »Balkan« in društva »Kolo« pri Sv. Jakobu. V času fašističnega vladanja se je tudi politično udejstvoval, saj je bil prisoten na tajnem sestanku ustanoviteljev TIGR-a v Slavini.

Zaradi vse hujšega političnega pritiska fašističnih oblasti, ki so mu grozile s konfinacijo, se je leta 1927 z družino ilegalno preselil v Jugoslavijo, kjer je v Ljubljani delal kot uradnik v prosvetni službi. Vodil je zbora »Slavec« in železničarski zbor »Sava«. Leta 1931 je ustanovil in vodil zbor v emigrantskem društvu »Tabor«, postal je tudi pevovodja združenih zborov »Hubadove župe«.

Njegova napredna usmerjenost ga je pri službi zelo ovirala. Takoj po italijanski zasedbi Ljubljane so ga prijeli in internirali v Corropoli v južni Italiji. Tudi v internaciji ni miroval. Ustanovil je zbor in harmoniziral več partizanskih napevov. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Ljubljano in ilegalno delal za OF. Ob osvoboditvi Ljubljane je njemu pripadala čast, da je vodil združene pevske zbore. Po vojni se je vrnil v Trst, kjer je postal referent za glasbo v prosvetni komisiji za glasbo Partizanskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje, nekaj časa je bil tudi predsednik obnovljene Glasbene Matice v Trstu, kasneje pa je bil do svoje smrti, ki ga je doletela v Ljubljani, referent za glasbo pri Slovensko-hrvaški prosvetni zvezi. Z vsemi silami je začel obnavljati glasbeno življenje v Trstu in okolici. 1946 je prevzel vodstvo svetoivanskega zbora »Slavko Škamperle«, ki je prav pod njegovim vodstvom dosegel največje uspehe na turnejah po Sloveniji, Srbiji, Dalmaciji in Makedoniji.

V Boljuncu, kamor so 30.oktobra 1966 prepeljali njegove posmrtne ostanke, so na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. Po Venturiniju je imenovan pevski zbor iz Domja pri Trstu in osnovna šola v Boljuncu, kjer stoji tudi njegov doprsni kip (F. Gorše, 1976). Na sliki (olje na platnu) ga je upodobil slikar J. Cesar (sliko hrani društvo Slavko Škamperle pri Sv. Ivanu).

Venturinijev opus je zelo bogat, saj je skomponiral veliko pesmi za otroške, mladinske, ženske, moške in mešane pevske zbore. Harmoniziral je narodne pesmi iz tržaške okolice in ljudske pesmi vseh jugoslovanskih narodov. Številne so njegove skladbe na besedila Prešerna, Stritarja, Aškerca, Gregorčiča, Gradnika in Grudna. Uglasbil je vrsto partizanskih pesmi. Poleg posvetne glasbe ima tudi obsežen opus cerkvenih skladb, med katerimi velja omeniti »Slovensko sv. mašo za mešani zbor v spomin svojim učencem Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču«. Opus njegovih del je zelo obširen (gl. Slovenski biografski leksikon).

Med najbolj znanimi in predvajanimi skladbami so skladbe Nocoj pa oh nocoj, Znamenje, Mi smo ubežniki, Žrtvam, Pesem o svobodi, Pesem talcev in Bazovica, ki so jo na Primorskem šteli kot prvo primorsko himno in katere himnični del melodije je Rado Simoniti uporabil leta 1968 pri uglasbitvi pesmi Vstajenje Primorske, ki danes velja za primorsko himno.

Lasten življenjepis.Napisan v Trstu, 6.3.1948.
Slovenski biografski leksikon : 2. zvezek. Nendeln : Kraus Reprint, 1976,str. 395-396.
Venturini, F.Mešani in moški zbori.Trst : Slovenska prosvetna zveza, 1974.
Černigoj, Aldo. Raznolikost, ki izvira iz skupne težke zgodovine : prav je, da se pred jutrišnjim praznikom sprehodimo skozi zgodovino Primorske. Primorske novice,leto 66, št. 213, str. 12-13.
Primorska poje : 82. Trst, Nova Gorica : Združenje pevskih zborov Primorske, 1982.
Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1974, str. 180-181.

Avtor/-ica gesla: Luana Malec, Knjižnica Koper
Datum prvega vnosa: 8. 4. 2013 | Zadnja sprememba: 6. 7. 2020
Luana Malec. VENTURINI, Fran (Edvard). (1882-1952). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 15. 11. 2024) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/venturini-fran-edvard/
Prijavi napako