Izučen čevljar, zaposlen v tovarni Peko. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran na vzhodno fronto, kjer je bil ujet, pripeljan v Taškent, kasneje pa udeleženec oktobrske revolucije. Postal je dejaven v sindikalnem gibanju in kulturni dejavnosti. Leta 1919 se je poročil z domačinko, s katero se je 1921 vrnil iz ujetništva domov. Ideje revolucije je širil tudi v domačem okolju, bil je med organizatorji ilegalnih partijskih poti preko Karavank. Zaradi svojih dejavnosti je bil večkrat zaprt. V drugi sv. vojni je bil med prvimi tržiškimi partizani. Na Dolenjskem je bil ujet in šel skozi italijanska fašistična taborišča na Rabu, v Gonarsu in Renicci. Po kapitulaciji Italije se je ponovno vključil v narodno osvobodilno gibanje. Bil je pobudnik izgradnje doma za starejše v Bistrici pri Tržiču, ki je bil kasneje zgrajen s pomočjo države in samoprispevkov občanov in nosi ime po njem.
Šter, J., Dom smo poimenovali po predvojnem revolucionarju, komunistu in prvoborcu Petru Uzarju (1894-1977). V: 10 let Doma Petra Uzarja Tržič, 1990, str. naslovnica.
Srečnik, L. Kdo je Peter Uzar?. Tržičan, 2016, let. 20, št. 5, str. 24.