URBAS KERAVICA, Draga

Rodila se je v Odžacih v zahodni Bački. Starši so bili Slovenci iz okolice Blok. Očeta, orožnika v kraljevini Jugoslaviji, so pogosto premeščali in tako so se vse do njegovega napredovanja v državnega uradnika, veliko selili.
Gimnazijo je obiskovala v Novem Sadu, biologijo in kemijo pa je študirala na univerzi v Ljubljani. Njena poklicna pot se je leta 1959 začela v Idriji in se leta1983 nadaljevala na zavodu za šolstvo v Ljubljani.
Kot profesorica je petindvajset let službovala v idrijskem srednjem šolstvu. V Idrijo je prišla takoj po diplomi na Naravoslovni univerzi v Ljubljani. Na delovno mesto profesorice biologije in kemije na Gimnaziji Jurija Vege jo je z dekretom namestilo ministrstvo za šolstvo. Prva tri leta svoje pedagoške poti je hkrati poučevala na dveh idrijskih šolah, osnovni in srednji. Biologijo in kemijo je učila do leta 1973, ko je prevzela mesto ravnateljice tedanjega Šolskega centra Idrija. Kot ravnateljico jo je odlikovala zavzeta skrb za kakovostne strokovne in pedagoške kadre ter pristno razumevanje in oseben odnos do dijakov.

Desetletje njenega ravnateljevanja je bilo eno najbolj razgibanih obdobij idrijske srednješolske zgodovine, saj so bila prav 7o.leta za slovensko srednje šolstvo leta radikalnih novosti in reform. Število dijakov se je podvojilo, prihajali so iz širših področij Primorske, Notranjske in Gorenjske. Idrija je tedaj postala pomembno srednješolsko središče.
To je bil čas uvajanja »usmerjenega izobraževanja«. Idrijsko srednje šolstvo je bilo razširjeno na gimnazijo, vzgojiteljsko in administrativno šolo ter prva dva letnika srednje tehnično strojne šole. Prav zaradi vzgojiteljske šole, se je šolskemu centru leta 1974 lahko priključila Čipkarska šola Idrija, ki ji je drugače samo dve leti pred njeno stoletnico grozilo, da bo ukinjena. S priključitvijo je ravnateljica pridobila tudi republiška sredstva in šolo ji je uspelo ohraniti. Čipkarska šola še danes deluje pod okriljem Gimnazije Jurija Vege Idrija.

Idrijsko srednje šolstvo je bilo trdno zasidrano tako v kraju kot tudi v širšem okolju in povezano z domačim gospodarstvom, takratnim združenim delom. Šola je v tedanjem času dosegla visok standard opremljenosti kabinetov, kakršnega niso imele niti tedanje fakultete. To so bili začetki bogate raziskovalne dejavnosti in mednarodnega sodelovanja z drugimi srednjimi šolami širom Evrope. Leta 1978 je bilo na šolskem centru uvedeno tudi razvejano izobraževanje odraslih. V času »usmerjenega izobraževanja« si je šola uspela izbojevati matičnost za tedanji naravoslovni srednješolski izobraževalni program, ki je ohranjal kontinuiteto gimnazijske ravni in kakovosti. Za takratni čas, ko naj bi se ti programi izvajali le v centrih v Ljubljani in Mariboru, je bil to izjemen dosežek V občini pa je zagotovila materialne pogoje za izvajanje delovne prakse bodočih naravoslovcev in tehnikov, ko je izposlovala samoupravni sporazum, po katerem so vsa podjetja v občini finančno podprla opremljanje šolskih delavnic. Tako je zagotovila pogoje tudi za odprtje dislociranih oddelkov kovinarske šole in nadomestila izpad vpisnih mest, ki ga je povzročila preobrazba gimnazijskega programa.

Hkrati z reševanjem šole je bila dejavna tudi izven mesta. Bila je članica Sveta za vzgojo in izobraževanje pri takratni republiški konferenci SZDL. Leta 1983 se je zaposlila na Zavodu za šolstvo Republike Slovenije v Ljubljani, kjer je dve mandatni dobi, vse do upokojitve leta 1992, delala kot namestnica direktorja.
V času svojega službovanja na ministrstvu se je intenzivno zavzemala za idrijsko srednje šolstvo in vedno podprla napore Idrijčanov, ki so se celo desetletje usmerjenega izobraževanja borili za obstoj in kvaliteto svoje srednje šole. Nesporno ji gredo zasluge za to, da je šola obstala in si leta 1990 ponovno pridobila nekdanji naziv Gimnazija Jurija Vega Idrija.

Dejavna je bila tudi v širšem družbenem življenju. Na republiški ravni je nastopala v skupščini, v okviru občine pa je bila aktivna predvsem na področju kulture. Čeprav neklekljarico so jo zanimale čipke in klekljanje. Leta 1992 se je angažirala pri ustanavljanju Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo čipke radi. Temu združenju je dva mandata, do leta 2000, tudi predsedovala. Pod njenim vodstvom je združenje dosegalo odmevne rezultate. Skrbelo je za kakovost čipkarstva, pridobivalo in povezovalo članstvo, ki je preko Idrije, Cerknega, Žiri in Železnikov segalo še v Polhov Gradec, Celje, Prevalje, Dravograd in Ljubljano. Redno je izhajal društveni Bilten in kot predsednica se je vseskozi zavzemala za vsakoletne strokovne ekskurzije, udeležbe na bienalnih kongresih organizacije OIDFA, tematske razstave na vsakoletnem čipkarskem festivalu ter čipkarske delavnice za članice Združenja in druge udeležence