TERČON, Nadja

V Piran sta se starša Alojzija (Lojzka) Terčon, rojena Grgič, in Miroslav (Slavko) Terčon priselila s Krasa. Oče leta 1956, mama in Nadja pa sta se mu je pridružili 8. marca 1964. V Piranu je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo ter nadaljevala študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1987 diplomirala iz zgodovine (A) in sociologije (B) in leta 2003 na Oddelku za zgodovino zaključila tudi magistrski študij. Raziskovanju se je posvetila že med dodiplomskim študijem, predvsem novejši zgodovini obalnega območja današnje Slovenske Istre. Diplomsko delo pri zgodovini z naslovom »Razvoj industrijskega ribištva na slovenski obali v letih 1945 – 1959« je pisala pod vodstvom prof. dr. Dušana Nećaka, magistrsko delo »Pristaniški promet v Slovenski Istri (1850 – 1918); Vloga Slovenske Istre v odnosu do Trsta s posebnim poudarkom na pomorskih dejavnostih obalnih mest« pod vodstvom prof. dr. Marte Verginella. V njem je utemeljila izsledke dolgoletnih raziskav pomorskega prometa v krajih severozahodne istrske obale in gospodarskih odnosov med obalnimi mesti Koper, Izola in Piran ter Trstom. Raziskava je izšla v dopolnjeni obliki kot znanstvena monografija z naslovom »Z barko v Trst : pomorstvo v Piranu, Izoli in Kopru ter gospodarska vloga severozahodne Istre v odnosu do Trsta, 1850 – 1918«. Knjiga je bila izjemno dobro sprejeta tako med strokovno kot ostalo javnostjo. Študij je nadaljevala na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, študijski program Zgodovina Evrope in Sredozemlja. Za temo raziskav doktorske disertacije je izbrala vzpostavitev slovenskega pomorstva v letih 1945 do 1958 in januarja 2014 uspešno doktorirala. Raziskava je pomembna in zanimiva za slovensko in mednarodno zgodovinsko, muzejsko in raziskovalno stroko ter tudi širše za poljudno poznavanje zgodovine slovenskega obmorskega področja.

V Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran, s katerim je sodelovala že pri svoji prvi raziskavi, je zaposlena od 1. 3. 1988 dalje, trenutno kot muzejska svetnica. Takoj po zaposlitvi je najprej opravljala bibliotekarsko delo in urejala staro piransko mestno knjižnico (Biblioteca civica) ter si tako pridobila dragocene izkušnje in poznavanje zlasti domoznanske in pomorske literature. Po opravljenem strokovnem izpitu (1990) je pridobila naziv kustodinja za novejšo zgodovino pomorstva. Po večletnem uspešnem delu ji je Uprava za kulturno dediščino podelila najprej naziv višja kustodinja (1997) in nato muzejska svetovalka (2002). Leta 2008 je pridobila na podlagi prikazanega in utemeljenega strokovnega dela najvišji možni strokovni naziv v muzejski stroki – muzejska svetnica, ki ga podeljuje Skupna komisija za podeljevanje naziva svetnik, ki jo imenuje Ministrstvo za kulturo.

V muzeju strokovno pokriva obdobje novejše zgodovine, ki zajema čas od leta 1797 dalje. Posebno skrb posveča zgodovini pomorskih gospodarskih dejavnosti in povezavi slovenskega ozemlja z morjem. Opravlja muzejsko strokovno, vodstveno, raziskovalno, publicistično, pedagoško, razstavno in promocijsko dejavnost.

Kot strokovna vodja, nosilka muzejskega dela ali mentorica študentom sodeluje pri slovenskih in mednarodnih raziskovalnih projektih. Eden pomembnejših mednarodnih projektov, pri katerem je strokovno vodila in koordinirala študente in njihovo delo, je bil OTIS-ČOIS »Observatorij za čezmejno delo pristaniških con Trsta, Tržiča in Kopra« (Interreg IIIA Italia-Slovenija) leta 2007 s poudarkom na raziskovanju gradiva o nastanku in razvoju Luke Koper.

Za projekt Ulični muzej in Zbirka ladijskega modelarstva v Izoli je uporabila znanje in rezultate, ki jih je pridobila med magistrskim študijem, ter tako dokazala, da je mogoče teoretične znanstvenoraziskovalne rezultate dobro, smiselno in kakovostno uporabiti tudi v muzejski praksi. Za strokovno delo pri tem projektu je bila leta 2005 nagrajena z Valvasorjevim priznanjem, ki ga muzejskim delavcem podeljuje Slovensko muzejsko društvo za enkratne muzejske dosežke.
Od leta 1998 je članica Komisije za delo zgodovinskih krožkov pri nevladni organizaciji Zveza prijateljev mladine Slovenije. V šolskih letih 2005/2006 do 2006/2007 je bila predsednica komisije. S svojim pedagoškim delom spodbuja mlade raziskovalce k drugačnemu gledanju in boljšemu odnosu do znanosti, kulture in muzejev ter k ohranjanju in oblikovanju odnosa do kulturne dediščine (vodi muzejske pedagoške delavnice in učne ure, nudi strokovno pomoč študentom pri seminarskih in diplomskih nalogah, ocenjuje raziskovalne naloge mladih zgodovinarjev itd.)

S strokovnimi prispevki sodeluje na domačih in tujih vabljenih predavanjih, simpozijih, okroglih mizah in drugih prireditvah. Je avtorica in soavtorica več odmevnih tematskih razstav (»Piransko pristanišče od starega mandrača do današnje podobe«, 1993; »50 let Srednje pomorske šole Piran«, 1997; »Na poti v morsko prostranstvo«, 1999; Piranski kodeks Pietra Coppa »De summa totius orbis«, 2001; stalne muzejske postavitve o ladjedelstvu; več različnih razstav o ladijskih modelih; »Ulični muzej in Zbirka ladijskega modelarstva v Izoli«, 2004; »REX – blišč, propad, obujeni spomin«, 2008, Marcel Blažina in umetnost ladijskega modelarstva, 2013), razstavnih publikacij in znanstveno-strokovnih prispevkov v muzejskih in zgodovinskih strokovnih revijah (Argo, Annales, Kronika, Izvestja Pomorskega muzeja itd.) ter zbornikih (npr. Tvorci slovenske pomorske identitete itd.). Pri muzejskih in drugih publikacijah opravlja tudi uredniško in recenzentsko delo. Od leta 2001 aktivno deluje v uredniškem odboru revije za slovensko krajevno zgodovino »Kronika« kot recenzentka izvirnih znanstvenih in strokovnih člankov.

Je članica slovenskih in mednarodnih zgodovinskih in muzejskih združenj, sodeluje z lokalnimi združenji in različnimi komisijami. V obdobju 2007-2011 je bila predstavnica delavcev v Svetu zavoda Pomorskega muzeja, 2009-2013 članica Komisije za Valvasorjevo nagrado in priznanja pri Slovenskem muzejskem društvu, 2002-2013 sindikalna zaupnica v Pomorskem muzeju, od 2009 dalje pa predsednica Odbora za Kulturo pri OSO – KS 90.

Nagrade: Valvasorjevo priznanje, 2005