TAVČAR, Ivan

Ivan Tavčar je bil prvorojenec Marije Tavčar, roj. Zagorc, in Janeza Tavčarja, trgovca in posestnika iz Šentjerneja. Njegova sestra Alba Tavčar (1874–1965) je bila poštna uradnica v Kranju, Ljubljani in Novem mestu, polbrat Franc Zagorc (1884–1966) pa je bil učitelj, šolski upravitelj in šolski nadzornik za Dolenjsko.

Po končani osnovni šoli v Šentjerneju je opravil strokovno šolo za lesno industrijo v Kočevju. Šolanje je nadaljeval na Državni obrtni šoli v Gradcu ter Višji strokovni šoli za pohištveno in stavbno mizarstvo v tehnološkem obrtnem muzeju na Dunaju. Na Dunaju je opravil tudi strokovni izpit. Leta 1899 je bil imenovan za strokovnega učitelja na Državni srednji tehnični šoli v Ljubljani, kjer je služboval 37 let, do upokojitve leta 1935. Poučeval je geometrijsko risanje, konstrukcijski nauk in moderno mizarstvo. Dva zvezka njegovih šolskih priprav o tehnološki obdelavi lesa hrani Šolski muzej v Ljubljani v zapuščini njegove hčerke Vlaste Tavčar. Za prizadevno pedagoško delo je bil nagrajen z redom sv. Save V, najvišjo stopnjo priznanja za zasluge v umetnosti in znanosti.

Po upokojitvi se je vrnil v domačo hišo v rodnem Šentjerneju in se, kolikor mu je zdravje dopuščalo, posvetil kulturnemu življenju. Kot strokovnjak za les se je posebej navdušil za izdelavo marionetnih lutk, s katerimi so igrali igralci šentjernejskega marionetnega odra. Izdelal jih je več, večina jih je bilo uničenih med drugo svetovno vojno, nekaj pa se jih je ohranilo in so večinoma v zasebnih zbirkah. Zaslužen je za razvoj lutkarstva na Dolenjskem. Ukvarjal se je tudi s fotografijo.

Z ženo Ano, roj. Lušin, poštarico in kasneje gospodinjo, iz Sodražice, sta imela hčerki Cirilo, ki je umrla še kot otrok, in Vlasto, učiteljico in vsestransko kulturno delavko.