Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

SULČIČ, Viktor

Viktor Sulčič

Foto galerija

Rojen:
2. avgust 1895, Križ (pri Trstu), Italija
Umrl:
9. september 1973, Buenos Aires, Argentina
Variante imen:
Victorio Sulcic
Poklici in dejavnosti:
Kraji delovanja:

Rodil se je kamnoseku Josipu (1867-1899) in Mariji Bogatec. Mati Marija Bogatec, ki je drugega otroka rodila slabih devet mesecev po soprogovi smrti, se je pozneje v drugo poročila in prevzela priimek Jelen. V drugem zakonu sta se rodili dve hčerki. Viktor in Josip sta bila dana v skrbništvo teti Marijani. Viktorjev brat Josip, rojen 23. 9. 1900, se je tudi izselil v Argentino.

Viktor je obiskoval osnovno šolo v Križu pri Legi nazionale, kjer je bila zaposlena teta Marjana. Šolanje je nadaljeval na obrtni šoli v Trstu in ga zaključil leta 1914. Malo za tem so ga vpoklicali k vojakom, kjer se je družil z J. Marchijem. Ta ga je pozneje povezal z argentinskim inž. Luisom Migonijem.

Po končani vojni leta 1919 se je vpisal na Akademijo lepih umetnosti v Firencah in jo zaključil, z visoko oceno, leta 1921. V Firencah je prijateljeval z Venom Pilonom, saj sta tam obiskovala isto akademijo, vendar različne usmeritve: Sulčič arhitekturo, Pilon pa slikarstvo.

Študij je nadaljeval v Bologni na Kreljevem inštitutu lepih umetnosti (Reale Instituto di Belle Arti), kjer je z diplomskim izpitom 19. maja 1922 postal »professore di disegno architettonico« (profesor arhitekturne risbe). Po končanem šolanju se je za kratek čas zaposlil v Rivi del Garda ob Gardskem jezeru, nato se je leta 1923 zaposlil pri arhitektu Lubinskem v Zagrebu in sodeloval pri prenovi Meštrovićeve hiše.

Vrnil se je v Trst, a zanj ni bilo dela.

Preko prijatelja iz vojašnice J. Marchijem je vzpostavil stik z inž. Luisom Migonijem. Ta je Sulčiča v pismih navduševal za Argentino in mu natančno opisal razmere na profesionalnem polju. Jeseni leta 1924 se je izselil v Argentino, kjer se je zaposlil kot risar pri projektivnem podjetju. Sulčičeva diploma v Argentini ni bila priznana, zato se je povezal z geometrom Besom in inženirjem Delpinom, s katerimi je ustanovil podjetje Delpini, Sulcic, Bes – Ingenieros arquitectos. S tem podjetjem so projektirali več stanovanjskih, industrijskih in drugih objektov. Leta 1929 so arhitekturnemu podjetju naročili prenovo osrednje tržnice v Buenos Airesu Mercado de Abasto Proveedor. Odprtje velike tržnice, prvega dela leta 1934 in naslednje leto celotnega objekta je bilo medijsko zelo odmevno. Leta 1999 so jo predelali v nakupovalno središče.

V prostem času se je Sulčič ukvarjal s slikanjem akvarelov, predvsem o potovanjih, po Argentini in Čileju. Razstava, ki jo je imel v Nacionalnem salonu akvarelistov, je bila zelo pozitivno ocenjena.

Bil je aktiven član izseljeniške skupnosti. Sodeloval je pri društvu Sokol v Buenos Airesu, pri Jugoslovanski izseljenski zaščiti, kjer je bil na vodilnem mestu in bil med ustanovitelji slovenskega tednika v Buenos Airesu Novi list. V njem je objavil serijo člankov Priseljenčeva hiša (1933 in 1934). Bil je priznani arhitekt in pobudnik ter aktiven član pri organizaciji tečajev španščine za rojake, ki so množično prihajali v Argentino.

Leta 1929 se je poročil z Ano Kiselicki. Naslednjega leta se je rodil sin Fedor (1930) in leta 1939 Hector Igor, ki je tragično umrl leta 1951.

Uspešno podjetje Delpini, Sulcic, Bes se je leta 1932 uvrstilo na prvo mesto na razpisu za načrt stadiona nogometnega kluba Boca Juniors – la Bomboniera. Odprtje prve faze gradnje velike tržnice jel bilo leta 1934. Leta 1938 je bil postavljen temeljni kamen za zgraditev stadiona La Bomboniera, ki so ga odprli leta 1940, četudi ne popolnoma dokončanega.

Po desetih letih izseljenstva (1934) se je prvič vrnil v rojstni Križ ob smrti tete Marjane. Po povratku v Argentino je veliko potoval in obiskal Juana Beningarja slovenskega antropologa in raziskovalca, ki je živel med pamskimi indijanci. Ta obisk je leta pozneje opisal v svoji knjigi Juan Benigar el Sabio que murio sentado (1970).

Po tragični smrti trinajstletnega sina Igorja (1951) je opustil projektivno delo in se posvetil slikarstvu. Svoja dela je Sulčič razstavljal v Argentini in v Beogradu, ko je leta 1956 obiskal domače kraje. V samozaložbi je izdal tudi dve samostojni publikaciji: knjigo poezij Luces y Sombras (1965), kjer so objavljene tudi pesmi v slovenščini in knjigo povesti La Olla (1968).

Umrl je 9. septembra 1973 v Buenos Airesu, pokopan pa je v grobnici društva Slavija na osrednjem buenosaireškem pokopališču Chacarita.

Sulcic, V. Luces y sombras,  Buenos Aires, 1965

Sulcic, V. La olla, Buenos Aires : [samozal.], 1968

Sulcic, V. Juan Benigar el Sabio que murio sentado, Buenos Aires,  1970

1938: Red sv. Save V. stopnje, odlikovanje za delo v skupnosti med jugoslovanskimi priseljenci v Argentini (Odlikovanja je podelil dr. Izidor Cankar.)

1971: Diploma častnega člana  slovensko-ameriškega  raziskovalnega  centra v Wicklife, Ohio (priznanje za dosežke pri svojem delu)

 

Zapuščina Viktorja Sulčiča

Avtor/-ica gesla: Gabriela Caharija, Narodna in študijska knjižnica Trst
Datum prvega vnosa: 21. 6. 2024 | Zadnja sprememba: 21. 6. 2024
Gabriela Caharija. SULČIČ, Viktor. (1895-1973). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 17. 7. 2024) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/sulcic-viktor/
Prijavi napako