STRUPI, Simon

Rodil se je v kmečki družini. Osnovno šolo in gimnazijo (1825-1829) je obiskoval v Kranju, nato pa po enoletnem študiju filozofije v Ljubljani (1831) odšel na študij medicine na Dunaj. Po končanem študiju medicine (1834) je v letih 1834-35 opravil še dveletni študij za živinozdravnika na veterinarski šoli. Kot korepetitor-docent je na živinozdravniškem inštitutu na Dunaju ostal vse do leta 1844, ko je bil imenovan za deželnega živinozdravnika na Kranjskem. Leta 1855 je nato odšel v Prago in bil med leti 1855 in 1878 redni profesor teoretičnega ter praktičnega veterinarstva na medicinski fakulteti. Zavzemal se je za ustanovitev samostojne visoke veterinarske šole. Med svojim službovanjem doma je bil agilen podpornik Kranjske kmetijske družbe, nekaj let tudi upravnik njene drevesnice.

Skupaj z Janezom Bleiweisom je bil pobudnik za ustanovitev živinozdravniške podkovske šole v Ljubljani. Njun učni načrt so odobrili leta 1848, šola pa je začela s poukom januarja 1850. To je bila prva strokovna šola, kjer je pouk potekal v celoti v slovenščini in je bila za učence brezplačna. Sam je na šoli brezplačno poučeval anatomijo in fiziologijo, splošno patologijo in farmakologijo, zdravljenje živalskih bolezni in nauk o operacijah. Glede strokovne usposobljenosti šola ni prav nič zaostajala za podobnimi šolami drugod.

Desetletje med 1850-60 je bilo zelo plodovito obdobje tudi za slovensko veterinarsko poljudno literaturo. Izšlo je dokaj znano Bleiweis-Strupijevo delo Živinozdravništvo, ki obsega pet delov. Četrti del Živinozdravništva, ki ga je napisal Strupi sam, je izšel v Ljubljani leta 1852 z naslovov Nauk spoznanja in ozdravljanja vunanjih in notranjih bolezin konj, goved, ovac, koz, prešičev in psov ter z dodatkom o zdravljenju bolezni domače perutnine. Doživel je še dve izdaji, in sicer leta 1862 pod naslovom Nauk za spoznavanje in ozdravljenje notranjih bolezni in leta 1885 zopet pod novim naslovom Živinozdravništvo ali nauk o spoznanji in ozdravljanji unanjih in notranjih bolezen. Njegova dela so bila prva, ki so celovito in znanstveno obravnavala bolezni domačih živali na Slovenskem. S poljudno strokovnimi veterinarskimi in živinorejskimi članki pa je oral ledino strokovnemu izrazoslovju.

Bil je drugi deželni veterinar na Kranjskem, obenem pa tudi zadnji Slovenec, ki je po promociji za dr.med.univ. in po dveletnem študiju na dunajski veterinarski šoli dosegel naziv živinozdravnik.