Po končani realki v Gorici je obiskoval navtično šolo na Reki, služil 1870-74 pri avstrijski mornarici in se nato zaposlil v Gorici. Leta 1875 je v Hercegovini izbruhnil upor proti Turkom in Srbija se je pripravljala na vojno. Janko Stibiel se je pridružil prostovoljcem generala Đorđa Stratimirovića. Ker pa Srbija ni stopila v vojno, je odšel v Bosno in se pridružil četi Petra Mrkonjića, kasnejšega srbskega kralja Petra Karadjordjevića. Kasneje se je boril tudi v hercegovskih četah, pa spet pri srbskih in bil leta 1885 v srbskobolgarski vojni hudo ranjen. V balkanskih vojnah (1912) je postal poveljnik srbskega glavnega stana. Prevzel je ime Janko Anton Vukasović. V prvi svetovni vojni se je s srbsko vojsko prebil skozi Albanijo na Krf, jeseni 1918 je bil v Ljubljani in postal poveljnik dravske divizijske oblasti. Bil je premeščen v Valjevo in bil leta 1921 upokojen.
Janko Stibiel je bil najpomembnejši slovenski prostovoljec. Kljub delovanju na balkanskem bojišču stikov s Slovenijo ni nikoli pretrgal in je dopisoval v Sočo in Edinost, v Srbiji je predaval o zgodovini svojega naroda in jih seznanjal s slovensko pesmijo. Umrl je v Ljubljani, pokopan je v Vrtovinu.
Njegovo poklicno pot, sodelovanje v vojnah, odlikovanja in poveljniške dolžnosti je v podrobno opisal Marijan F. Kranjc (Kranjc, F Marijan: Janko Stibiel Vukasović
(http://home.amis.net/marijank/dok/Vukasovic-J-P.pdf)
Primorski slovenski biografski leksikon. 14. snopič. Gorica, 1988
Osebnosti. Veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana, 2008. Geslo: Stibiel, Janko
Spletna stran Tatjane Malec (http://www.tatjana-malec.si/default.asp?Id=495)
Kranjc, F Marijan: Janko Stibiel Vukasović (http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/Vukasovic-J-P.pdf)