Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

STEVOVIĆ, Sašo Nedeljko

Portret Sašo, 1975 - osebni arhiv

Foto galerija

Rojen:
13. december 1945, Borje (Črna gora), Črna gora
Poklici in dejavnosti:
Kraji delovanja:
Leksikon:

Rodil se je kot sedmi otrok očetu Radosavu in materi Jovani. Živi in dela v Ankaranu pri Kopru. Stevovićev rod izvira iz Borja pri Žabljaku, kjer se je rodil kiparjev oče Radosav (1900–1979), sin Obrena Lazova Stevovića (1875–1953), ki mu je črnogorski kralj Nikola v vojni s Turki leta 1912 za hrabrost in junaštvo dodelil zlato medaljo Miloša Obilića. Mati Jovana Dubljević (1906–2003), hčerka matere Aćime in očeta Aćima iz Dubljevića izhaja iz družine Baja Pivljanina (Nikolića) iz 17. stoletja, to je najbolj znane osebnosti v Črni gori in Hercegovini. Bajo Pivljanin je sodeloval v vseh vojnah Benečanov proti Turkom kot slavni Uskok in komandant svoje čete. Umrl je leta 1685, ko je z drugimi hrabrimi Črnogorci branil Cetinje, takratno prestolnico Črne gore. Njegovo herojsko smrt je v Gorskem vencu opeval Petar Petrović Njegoš.

Osnovno šolo je obiskoval v Črni gori, sprva v Borjah, nato pa v Nikšiću (1952–1961), kjer je šolanje nadaljeval na realni gimnaziji (1961–1965). Študiral je na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani (1965–1969) in diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1974, kjer so ga modeliranje poučevali profesorji Zdenko Kalin, Drago Tršar in Slavko Tihec, risanje malega akta pa prof. Zoran Didek.

Leta 1970 je dobil atelje v kletnih prostorih desetega bloka v študentskem naselju pod Rožnikom. Prof. Dragu Tršarju je v njegovem ateljeju večkrat pomagal pri delu in pri izdelavi skulptur RAST  I , RAST  II in RAST  III. Istega leta je v Begunjah na Gorenjskem v cerkvi Sv. Petra s še tremi restavratorji obnavljal in retuširal celotno poslikavo notranjosti dvoladijske cerkve iz 16. stoletja. Leta 1972 je v skupini šestih restavratorjev Republiškega zavoda za spomeniško varstvo Slovenije izvedel konzerviranje, snemanje fresk in pripravo le teh za drugo lokacijo, znanega, v 16. stoletju narejenega Pivskega samostana in cerkve »Uspenja Bogorodice« (najbolj znanega kulturnozgodovinskega spomenika v tem delu Evrope). Ker so pri gradnji HE Piva zgradili jez, visok 220 m, je prejšnja lokacija samostana prišla pod vodo velikega akumulacijskega jezera Piva. Zaradi tega so samostan preselili na višjo lokacijo. Pri tej zelo težki nalogi je sodelovala ekipa restavratorjev iz Slovenije. Vso notranjo poslikavo (1260 m²) so sneli, samostan demontirali in ga ponovno zgradili kamen po kamen. Nato so na zidove in oboke cerkve postavili freske. Sledila je rekonstrukcija in retuširanje cele poslikane površine.

Po zaključku zadnjega semestra na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je šel na služenje vojaškega roka v Škofjo Loko, kjer je dobil improvizirani atelje. V času enoletnega bivanja v Škofiji Loki je realiziral nekaj naročil za komando brigade v Kranju: reliefne kompozicije, dva doprsna kipa maršala Tita za opremo prostorov komande in nekaj portretov oficirjev JNA.

Že kmalu po diplomi je imel svojo prvo razstavo štiridesetih skulptur v študentski galeriji Forum, v študentskem naselju v Ljubljani. Razstava je zajemala eksponate, ki so v manjšem delu nastali v času študija na ALU, v večjem delu pa v podiplomskem času. Radosav Dabo v katalogu razstave pravi: »Že ob prvem soočenju z eksponati je evidentno, da je Stevovićevo hotenje z navidezno formo prodreti v imanent objekta, tako da bo objekt istočasno rezultanta komponent, ki jih vsebuje. To prihaja do izraza že v portretih, bodisi da so v patiniranem mavcu, bronu, železu. Eksponati v lesu, enako kot eksponati v železu in bronu, so iz novejšega časa, uvajajo pa domeno konkavnih oziroma konveksnih form, kjer asociirajo s poetičnostjo večpomembnosti«.

Leta 1975 je bil izbran na jugoslovanskem natečaju za sodelovanje na «II bijenalu jugoslovenske skulpture u Planeru« v Vrnjački Banji, kjer je naredil 2.05 metra visoko skulpturo Kopalka. Družil se je z znanimi jugoslovanskimi kiparji: Bogdanom Bogdanovičem iz Beograda, Hadžijem Boškovim Petrom iz Skopja, Njirićem Nikolo iz Mostarja, Nešićem Milijo iz Beograda, Denković Ljubomirjem iz Novega Sada, Basaro Arsićem Svetomirom iz Prištine in Antonovom Nikolo iz Niša. Istega leta je sodeloval v Likovni koloniji v Sisku in je v dvomesečnem bivanju v Sisku, iz železa izdelal dve veliki skulpturi: Spomenik delavcem železarne v Sisku (več kot pet metrov visoko) in še eno, višine več kot en meter.

Kot štipendist sklada Moša Pijade je v letih 1975–1977 opravil podiplomski študij na Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti – mojstrske delavnice likovne umetnosti v Zagrebu pri prof. akademiku Antunu Augustinčiću. Leta 1977 je sodeloval na Razstavi jugoslovanskega portreta v Tuzli. Razstava je potovala tudi v druga jugoslovanska mesta, v Sarajevo, Beograd, Titove Užice, Banja Luko, Zenico in Zagreb. Istega leta je svoja dela razstavil v likovnem salonu »13 november«, v Plavem dvorcu kralja Nikole v Cetinju.

1978 leta se je  preselil iz Ljubljane v Ankaran in v tovarni motornih vozil Tomos v Kopru, v razvojnem inštitutu prevzel vodenje oblikovanja za plavi program, motorne žage in agregate ter kmetijsko mehanizacijo. V desetletnem obdobju dela v Tomosu je oblikoval: novi logotip Tomosa, izvenkrmne motorje: T4R, T4RN, T4, (T4,5),(T4,8), T5, (T9,9), (T9,9E), T18, T18E, vse ustrezne nalepke, reklamne in prodajne kataloge, Tomosove črpalke: S MP1, MP2, SMP3, vse ustrezne nalepke, reklamne in prodajne kataloge. Tomosove univerzalne motorje: NMO 04, NMO 06, NMO 4T 18, NMO 4T 22, vse ustrezne nalepke, reklamne in prodajne kataloge. Tomosove žage: Tomos 281, nalepke, reklamni in prodajni katalog. Konstruiral in oblikoval je univerzalno stojalo za izvenkrmne motorje. Prijavil je več inovacij in tehničnih izboljšav za serijsko proizvodnjo zgoraj navedenih izdelkov. Istega leta je imel samostojni razstavi v Ljubljani in Sežani.

1979 leta je za tovarno avtomobilov Crvena Zastava v Kragujevcu, iz zastave 101 (na obstoječe podvozje), oblikoval novo dostavno vozilo Karavan. Za Tomos in banko v Kopru je izdelal dva večja doprsna kipa maršala Tita. 1983 je razstavljal portrete, figure v lesu, kamnu, bronu in kovini v Tomosu v Kopru, 1985 je razstavljal ciklus kovinskih skulptur v Ljubljani, Mariboru in Radencih, 1986 je razstavljal novi ciklus kovinskih skulptur v Žalcu v Savinovem salonu. 1988 je v galeriji »Insula« v Izoli razstavljal ciklus metalnih skulptur, narejenih v obdobju 1978-1988. Razstava je bila prenesena v Ljubljano, Maribor, Koper in Sežano. 1990 je pripravil samostojno razstavo v galeriji Društva likovnih umetnikov slovenske obale (DLUSO) «Insula« in razstavil ciklus večjih metalnih skulptur, narejenih v obdobju 1988–1990. V istem letu je sodeloval tudi na  mednarodnem bienalu (BIO 2) v Ljubljani z izdelkom Univerzalno stojalo za izvenkrmne motorje. 1992 je razstavljal v galeriji »Insula« v Izoli novi ciklus »Fragmenti Istre«, kjer nemirna kontura njegovih figur provocira občutek vibracije zraka na slikah impresionista. 1994 je razstavljal ciklus skulptur v kamnu »Oči Istre«, 1995 je razstavljal na pregledni razstavi umetnikov južne Primorske v Pokrajinskem muzeju v Kopru.

Od 1990 naprej je samostojni kulturni ustvarjalec in vodi likovno šolo v Kopru. V obdobju 1980–1996 je sodeloval z nekaterimi osnovnimi šolami v slovenski Istri, širil likovne dejavnosti in vodil kiparske ustvarjalne delavnice. Kot mentor in vodja Likovne šole v Kopru, je v galeriji »Insula« v Izoli, organiziral zelo odzivno in zelo obiskano, pregledno razstavo »Otroška skulptura na primorskem«. Leta 2000 je v galeriji »Insula« v Izoli in galeriji »Meduza  II« v Piranu, istočasno razstavljal ciklus risb in kamnitih ter lesenih skulptur. Leta 2004 je razstavljal risbe, kamnite in lesene skulpture ter reliefe v lesu v prostorih Pretorske palače v Kopru. Na tej razstavi Stevovićeva risba, ki vseskozi spremlja njegovo kiparsko ustvarjalnost, ni samo kot začetni zapis porojene ideje, ampak je v večini primerov umetniško zaključeno pričevanje, ki bistveno dopolnjuje njegovo kiparsko ustvarjalnost.

Od 1974 je član Društva slovenskih likovnih umetnikov, član Društva likovnih umetnikov Črne gore, do 1992 je bil član Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije, od 2003 je predsednik Kulturnega društva ljubiteljskih umetnikov Koper. Kot delegat je sodeloval v različnih komisijah v okviru družbenopolitičnih organizacij občine Koper.

»Stevović je umetnik s polnim pomenom besede in je tudi filozof. Zato je njegov vsebinski odziv na postavljeni kompleks prej označenih problemov in vsega s tem zvezanega občutja in razmišljanja kreativen. Zato so nekatere njegove risbe in plastike, ki jim botruje včasih celo grozljiva vizija, zajeta v obroč, opno, ograjo, čeprav včasih raztrgano formo, katere izvirnost, smotrnost, ubranost in čustvena moč izpričujejo zmeraj eno upanje, na zmago ali pa boljši jutrišnji dan. Zato se bo življenjska in ustvarjalna filozofija Saše Stevovića trajno nagibala k nenehnemu izpopolnjevanju svojih sposobnosti prikazovanja sveta in ta silna dogajanja, vrenja in nenehna spreminjanja. Stalno ga zanima, od kdaj in kdo je te zakonitosti oblikoval za Ta planet in kakšna usoda čaka nadaljnji razvoj dogodkov, kateri neminovno rišejo Stevovićevo umetniško poslanstvo. Zaradi tega ni mogel sprejeti nekaterih načel ustvarjalnosti ki temeljijo na duhovno-zgodovinski dezinformaciji in verjetno nikoli sprejel fragmentacijo umetniške vizije proklamacije, verbalizacije, filozofskih prepričanj…, nepotrebnosti normalnega umetniškega izražanja in zavedanja tega. On se vidi v funkciji umetnika-posrednika dosežkov ene civilizacije drugi, tisti, ki prihaja in bo zaznala tisto, kar bo ostalo od prejšnjih, odhajajočih v nepovratno… Taka ali drugačna izročila, bodisi živa, bodisi tisočletja zakopana pod pepelom in prahom, so ležala globoko v prostoru, v katerem se je pojavil umetnik. Ta izročila, najdena v kalnem prikritem sloju, izpolnjenem z življenjem mnogih generacij, takih ali drugačnih, katerih ustvarjalnost so zadrževali in ovirali: skopa hrana, revščina, vrenja, nemiri, boj za golo preživetje. Iz sloja, ki se je izražal z anonimnimi likovnimi posegi, pa naj so bili ti skromni sledovi likovne govorice videti brez subjektivne volje in brez možnosti, da bi prišli na višjo stopnjo likovnega ustvarjanja. Dejstvo je, da so njegove umetnine predstavljene, kot organsko nadaljevanje skromnih pa trdoživih klic še neuresničene bogate ustvarjalnosti v ljudstvu. Ta Istra  mu je zagotavljala zgodovinsko oporo in pooblastilo, krepila mu je voljo, da bi se izražal kot osebnost, ki predstavlja kulturno-bivanjski zgodovinski prostor, ki ima svojo zgodovino, svoje korenine.« (Lili Bojović)

 

 

Forme, 2002

zlati znak Zveze kulturnih organizacij Slovenije, 1977
častno članstvo Železarne Sisak

Gregorič, M. Sašo Nedeljko Stevović. (tipkopis). Sporočilo za: Knjižnico Koper. 22. 1. 2019 (citirano 16. 11. 2020). Osebno sporočilo.
Gregorič, M. Ljudje mojega časa. Trst: Mladika, 2005.
Stevović, S. N. RE: Prošnja za pregled gradiva. (elektronska pošta). Sporočilo za: Knjižnico Koper. 14. 04. 2021 (citirano 15. 4. 2021). Osebno sporočilo.

Avtor/-ica gesla: Laura Chersicola, Knjižnica Koper
Datum prvega vnosa: 13. 4. 2021 | Zadnja sprememba: 16. 4. 2021
Prijavi napako