ŠTEKAR, Štefan

Štefan Štekar, vsi so ga sicer poznali kot Stipeta, je bil vsestranska osebnost, ki je zaznamovala kulturno in športno življenje v Ajdovščini v 20. stoletju. Rodil se je v trgovski družini očeta Štefana in matere Julijane. Že po naravi je bil zvedav in radoveden. Kot sedemletni fantič je v kleti ajdovskega dvorca odkril lončeno posodo s kupčkom beneških novcev. Ta najdba ga je zaznamovala za vse življenje. Ajdovščina z bogato zgodovino iz rimskih časov mu je bila vedno velik izziv in med svojim brskanjem je vedno našel kakšen rimski novčič, ostanke nakita, keramičnih in kovinskih predmetov ter tako sestavljal svojo zbirko. Po končani osnovni šoli v Ajdovščini je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Gorici in potem na trgovski šoli v Trstu. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v avstrijsko vojsko, najprej je bil na Tirolskem in potem na soški fronti. V boju na Rombonu je bil leta 1917 ranjen v roko in postal je invalid. Po vrnitvi domov se je zaposlil v očetovi trgovini. V domačem kraju je spet obudil svoje igralske ambicije in nastopal v Dramskem krožku vse do leta 1927, ko so ga italijanske oblasti prepovedale prepovedale delovanje slovenskih društev. Kot strasten zbiratelj je v svoji zbirki shranil sezname odigranih del po posameznih sezonah, spiske igralcev, fotografije in tudi originalne plakate. Bil je tudi med začetniki nogometa v Ajdovščini in leta 1924 soustanovitelj Športnega kluba Ajdovščina- Šturje. Pred fašističnim pritiskom se je umaknil najprej v Maribor in kasneje v Zagreb. Med drugo svetovno vojno se je z družino vrnil v domače kraje, a so ga italijanske oblasti konfinirale v Novaro. Po vojni se je vrnil v Ajdovščino in se zaposlil kot upravnik mestnega kina vse do upokojitve leta 1965. Zbral in ohranil je veliko filmskih plakatov, tako Kina Bratina s konca dvajsetih let kot kasneje mestnega kina. Vključil se je v Prosvetno društvo Ajdovščina – Šturje in z veseljem režiral dramske nastope. Po zaslugi njegove zbirateljske strasti so tudi iz tega obdobja ohranjeni vabila, seznami iger z zasedbami vlog ter osnutki za scene.
Stipe Štekar ni zbiral sistematično, zbiral je najrazličnejše predmete iz najrazličnejših obdobij, vse od antike pa do sodobnega časa. Zbral je tudi veliko predmetov iz prve svetovne vojne. Še najraje pa se je posvečal numizmatiki in zbral bogato zbirko rimskih in keltskih kovancev. Zbrane predmete je doma, v stanovanju nad znamenito mestno kavarno v Ajdovščini, skrbno uredil v vitrine, razglednice in fotografije v albume, slike in plakate na stene. Z veseljem jih je razkazal ljudem, ki jih je to zanimalo. Skrbno je uredil in shranil tudi članke, prispevke in intervjuje iz sodobnega revijalnega in časopisnega tiska, ki so pisali o njem, in nam tako ohranil bogato hemeroteko. Tudi sam je večkrat objavil različne prispevke o nekdanjem življenju v Vipavski dolini, večkrat jih je podpisal s psevdonimi ILO, Ilo, YIO, I.L.O.
Leta 1971 se je preselil v Novo Gorico in v novo stanovanje preselil tudi svojo muzejsko zbirko. Po njegovi smrti jo je dobil v hrambo Goriški muzej. Med zbiranjem predmetov za razstavo »Podobe soške fronte«, ki jo je leta 1987 postavil Goriški muzej, so bili iz Štekarjeve zbirke tudi različni filmski trakovi, ki so zaradi gorljivosti potrebovali najprej posebno skrbno obdelavo. Štekar je menil, da so na njih posnetki s soške fronte. A izkazalo se je, da so na trakovih dragocene kopije nekaterih filmov, ki so veljali za izgubljene. To sta bila film režiserja Ernesta Lubitscha Ko sem bil mrtev in film režiserja Maxa Lindnerja Žongler. Odkritje teh dveh filmov je pomembno tudi za zgodovino evropskega filma nasploh.