STARC, Ema

Ema Starc se je rodila v Sežani, v starem vaškem jedru ob Vidmaršču, pri Jakobovih, kot hči Terezije Breščak iz Kozja Para v Dobravljah pri Ajdovščini, in Jakoba Starca iz Sežane. Družina se je preselila na Vipavsko, stanovala je v kraju Cesta – Sveti Križ. Kasneje so se preselili v Gorico, kjer je imel Emin oče trgovino z živili, vendar so ga fašisti kot zavednega Slovenca preganjali in se je moral izseliti. Starčevi so v Podbrdu blizu Tolmina kupili posest; od tam so se preselili v Maribor in nato v Beograd. Do leta 1914 je obiskovala šolo v Svetem Križu, njeno nadaljnje šolanje pa je bilo zaradi vojne neredno: eno leto v samostanu v Škofji Loki, dve leti zasebno v Gorici, eno leto v zavodu Vesna v Mariboru. Svojo igralsko pot je začela na amaterskih odrih v Mariboru. Za gledališče jo je odkril Rado Železnik, slovenski gledališki igralec in režiser (1894-1935). Pod njegovim vodstvom je v Radečah pri Zidanem mostu igrala Ano v Halbejevi Mladosti in bila leta 1924 sprejeta v SNG v Mariboru. Strokovno se je kasneje izpopolnjevala na Dunaju in v Italiji; govorno tehniko pa pri Mihaeli Šaričevi. V Mariboru je delovala do nemške okupacije v drugi svetovni vojni. Tu je odigrala nad 120 vlog ter nastopala tudi v opereti. Potem je odšla k ljubljanski Drami, a je še vedno igrala v SNG Maribor. Kmalu nato je odšla v partizane in se vključila v kulturniško skupino. Od leta 1944 je igrala v SNG v Črnomlju. Od 1945 pa do leta 1959 je bila članica Slovenskega gledališča v Trstu. Skozi igralko Emo Starčevo so govorili ljudje s čustvi predvojnega, vojnega in povojnega časa. Bila je v središču tedanje slovenske odrske umetnosti in izoblikovala svojevrstno igralsko podobo. Svojo duhovno moč in nadarjenost je izžarevala v številnih vlogah, polnih strastne zavzetosti in intelektualne zagnanosti. Bila je buditeljica domovinskih čustev, zaznamovana s temeljnimi občutenji primorske duše v korist ljudi, kulture in doživetij tistega časa. Zaljubljena je bila v vse dobro in lepo. Pavel Skrinjar, kronist iz Sežane, navaja, da ji je od vseh odigranih vlog najbolj ustrezala vloga baronice Castelli – Glembajev v drami Gospoda Glembajevi (Miroslav Krleža). Igralec DaniloTurk- Joco, sicer tudi vodja gledališke skupine, se v knjigi Moje stoletje spominja, da je prišel v mariborsko gledališče leta 1931 in da je tam spoznal tudi Emo Starčevo. Nekoč jih je obiskal Josip Vidmar in prinesel besedilo drame Mileta Klopčiča Mati. Mile Klopčič se spominja: “Enodejanko Mati sem napisal na položaju septembra 1943. Krstno predstavo je pripravila Partizanska gledališka družina z Riglja na Dolenjskem in si prav z njo pridobila posebno veljavnost. Uprizorila jo je v kočevski dvorani ob koncu zadnjega zasedanja Zbora odposlancev slovenskega naroda 4. oktobra ob treh zjutraj. Kljub nenavadni uri so jo vsi navzoči sprejeli z viharnim navdušenjem. Režiral jo je Janez Jerman. Doživela je več kot 200 ponovitev in je prešla uspešno pot prek slovenskega ozemlja na Hrvaško in v Srbijo, v partizanske baze prekomorskih brigad v Italiji in k slovenskim društvom v Ameriki in Argentini.” Ema je bila v vlogi matere neprekosljiva. Po koncu vojne se je odločila, da bo pomagala nastajajočemu Slovenskemu gledališču v Trstu. Bila je vitalna, trdoživa, uporna. Borila se je za slovensko besedo sredi Trsta, ki ni bil naklonjen Slovencem.

Ema Starčeva se je odločala za vloge zrelih žensk. Bila je pomemben lik v slovenski kulturi. Spomin nanjo se ohranja tudi s stalno razstavo, s številnimi fotografijami in dokumenti, ki jih je izročil njen sorodnik dr. Franc Jerkič Občini Sežana. Po upokojitvi je Ema stanovala v hotelu Union v Ljubljani in je igralsko usposabljala razne igralske skupine. Močno je bila povezana s svojo številno družino bratov in sestrá, ki so po vojni živeli v Beogradu in bili člani beograjskega gledališča. 11. aprila 2006 je bila odkrita spominska plošča na njeni rojstni hiši v Sežani.