ŠTANDEKER, Lojze

Rodil se je v Gačniku pri Pesnici v kmečki družini. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Jarenini, je v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo.
Gledališče ga je začelo zanimati že v gimnaziji. Proti koncu gimnazije se je vpisal v gledališko šolo, ki jo je vodil gledališki igralec in režiser Jože Kovič; ta je postal njegov gledališki mentor. Prvo vlogo v Narodnem gledališču v Mariboru je dobil leta 1932 v Kreftovih Celjskih grofih, jeseni leta 1935 pa je v mariborskem gledališču dobil stalni angažma. Odigral je vrsto manjših in srednjih vlog.
Pred vojno se je Štandeker v domači Pesnici preizkušal tudi kot režiser ljubiteljskih uprizoritev in režiral uspešnico Johna Hartleya Mannersa Peg, srček moj.
Bil je tudi dramatik, od leta 1939 pa tudi član uredništva Večernika. Njegovo prvo dramo Prevara, dramo v treh dejanjih iz kmečkega življenja v Slovenskih goricah, so premierno uprizorili 12. novembra 1938 na odru mariborskega Narodnega gledališča. 4. marca 1939 je sledila še premiera v ljubljanski Drami v režiji Bratka Krefta, uprizorili pa so jo tudi slovenski izseljenci v ZDA (Dramsko društvo Ivan Cankar v Clevelandu, Ohio). 7. aprila 1941 bi se moral v mariborskem gledališču pričeti študij njegove nove drame Čas in ljudje, a ga ni onemogočila samo nacistična okupacija, temveč tudi cenzura, ki je študij uprizoritve prve aprilske dni prepovedala.
Po nemški okupaciji je bil skupaj z ženino družino izgnan v Bosno in Hercegovino, ki je bila takrat del Neodvisne države Hrvaške. Po bivanju v sprejemnem taborišču v Brčkem so ga, po posredovanju režiserja Ferda Delaka in igralca Safeta Pašića, skupaj z ženo zaposlili v Hrvaškem državnem gledališču v Banjaluki. Najprej je deloval kot igralec, marca 1942 pa je že režiral delo poljskega dramatika Mariana Hemarja z naslovom Igralka. V medvojnem izgnanskem gledališkem obdobju (1941-1944) je na banjaluškem odru ustvaril šestnajst vlog ter osem režij.
Po osvoboditvi se je vrnil v Maribor. V mariborskem gledališču je zrežiral devet predstav in se od mariborske publike poslovil aprila 1948 s premiero Ruskega vprašanja Konstantina Simonova. Vrnil se je v Banjaluko, kjer je bil v letih 1948 do 1951 direktor gledališča. V sezoni 1948/49 se je banjaluškemu igralskemu ansamblu pridružil tudi legendarni igralec Arnold Tovornik, ki pa se je po letu dni vrnil v Maribor. Ferdo Delak, Štandekerjev znanec iz medvojnega obdobja, je v Banjaluki režiral njegovo dramo Tovariši, premiera pa je bila 22. aprila 1950.
V sezoni 1951/52 se je kot hišni režiser zaposlil v Istrskem narodnem gledališču v Pulju in tam ostal do njegovega zaprtja leta 1971. V Pulju je zrežiral 53 predstav, med njimi Celjske grofe, Vdovo Rošlinko, leta 1967, ob 35. obletnici svojega gledališkega ustvarjanja, pa Kralja na Betajnovi. V letih 1963 do 1966 je opravljal delo gledališkega ravnatelja. V času njegovega ravnateljevanja je gledališče veliko gostovalo po Istri in Sloveniji, vzpostavil pa je tudi stike s poljskimi gledališči. Istrski gledališčniki so gostovali v Koszalinu in Jeleni Góri, kjer je tudi režiral dela hrvaških avtorjev Držića, Strozzija, Roksandića. Po večletni agoniji (neurejeno financiranje puljskega gledališča na račun finančne naklonjenosti politike gledališču na Reki) so gledališče v Pulju leta 1971 zaprli, umetniški ansambel pa razpustili.
Po razpustitvi puljskega gledališča je odšel v Virovitico, kjer se je vključil v delo tamkajšnjega gledališča in režiral skoraj vse do svoje smrti leta 1983. Umrl je v Virovitici, na lastno željo pa je pokopan v Jarenini.