Srebrnič Josip, bogoslovec in zgodovinski pisec, se je rodil malemu kmetu Jožefu in Tereziji (r. Šuligoj) v Solkanu pri Gorici. Po družinskem izročilu so se predniki naselili v Solkanu kot pribežniki izpod turške oblasti. S. je bil odličen dijak na gimnaziji v Gorici, hkrati gojenec dijaškega semenišča, kjer je do 1895 ravnateljeval dr. A. Mahnič, ki ga je S. spoštoval, a pri njem zase ni našel razumevanja. S. je študiral zemljepis in zgodovino na dunajski univerzi, 1897–9 mnogo nastopal v Danici, opravil enoletno vojaško službo, postal poročnik in po diplomi izdelal disertacijo. Nastopil je 28. febr. 1902 kot suplent na goriški gimnaziji, a že jeseni prijavil vstop v semenišče. Nadškof A. Jordan ga je poslal v Rim, kjer je S. kot gojenec Germanika študiral na Gregorijani, kjer je doktoriral iz sholastične filozofije in teologije. Kot študijski prefekt v Centralnem semenišču je znova uredil veliko knjižnico 1907–8, bil 1908–12 ravnatelj dijaškega semenišča Andreanum, v marcu 1909 suplent, od 1. jan. 1910 profesor cerkvene zgodovine v Centralnem semenišču. Ko je 1912 prenehal Andreanum, se S. ni preselil v novo Alojzijevišče, ampak prevzel rektorat dekliškega liceja goriških notredamk. Razen natančno opravljenega šolskega dela je imel mnogo organizacijskih poslov: bil je ustanovitelj lista Novi čas, odbornik Krščanske socialne zveze, voditelj kongregacij, prvi predsednik KTD za Goriško, vodil odsek Rdečega križa. Nadškof F. B. Sedej mu je dajal še druge zaupne naloge. L. 1915 se je S. s svojimi starši in semeniščem preselil v Stično, kjer mu je 3. jan. 1918 umrla mati. Ob koncu vojske se je vrnil v Gorico in prevzel nove posle na ordinariatu. Od tod so ga že 1918 pozvali v ljubljansko vseučiliško komisijo: tu je 1919 sodeloval pri izdelavi statuta za slovensko univerzo, 27. jan. 1920 postal na Teološki fakulteti redni profesor za starokrščansko književnost in za zgodovino grško-slovanskih cerkva, hkrati urednik revije Č in 12. marca 1920 predsednik Leonove družbe. L. 1922–3 je postal dekan Teol fakultete, 15. sept. 1923 imenovan za škofa na Krku, kakor je predlagal že 1920 umrli Mahnič. Po škofovskem posvečenju 8.12.1923 je S. 23.12. prevzel nove dolžnosti; namesto slavnostnega obeda je pogostil reveže in bolnike. Prizadevno se je vživljal v novo okolje in se le še priložnostno zanimal za javno življenje na Slovenskem.
S. je svoje duhovno obzorje oblikoval pod vplivom A. Mahniča, vendar hotel v prvi vrsti doseči, kar je pogrešal pri tem svojem vzgojitelju: živ stik z mladino in spretnost v organizaciji. Že prvi članki kažejo S-evo voditeljsko naravo, ki ji prija vloga arbitra in deklarativno pisanje. Tako je S. kot zrel mož z velikim znanjem, trdno sodbo in neupogljiva voljo začel 1920 dobro pripravljena predavanja na ljubljanski univerzi, hkrati pa prevzel vodilno mesto med katoliškimi izobraženci. Odslej je bilo njegovo glasilo Č, ki ga je tudi urejeval zadnja 4 leta pred odhodom iz Ljubljane. Izven Č je mogel S. le malo objavljati. Razen nekaj ocen je izšla mnogo obetajoča razprava Papež Ivan X. v svojih odnosih do Bizanca in Slovanov na Balkanu; z njo je S. nameraval, oprt na vire in nova dognanja, začeti obravnavanje več poglavij iz domače zgodovine. Njegove sodbe so vzbudile med Hrvati toliko priznanja, da so spis prevedli in znova objavili. Nadaljevanj S. ni utegnil več obravnavati. Pisal je še o ljubljanski univerzi, objavil svoj govor na svečanosti v Mahničev spomin. Pred odhodom iz Ljubljane so se predstavniki univerze S-u zahvalili za napredek znanosti po njegovi zaslugi.
Po prihodu na Krk je S. poljudno opisal mesto Rim. Ko je 1935 S. predsedoval II. Evharističnemu kongresu za Jugoslavijo v Ljubljani, je večkrat govoril slovensko, enkrat tudi hrvaško. V Srbiji so bila zvečine znana tudi S-eva postna pastirska pisma (korizmene poslanice), ki so redno izhajala v posebnih knjižicah. Te knjižice kažejo, da je svoje škofovske dolžnosti opravljal z vso natančnostjo, prizadevajoč si, da odvrne vsako motnjo cerkvenega nauka in krščanske morale. Svoje patrološko znanje je uporabil v članku S. Hieronymus in ob 1500-letnici koncila v Efezu 431. Za njegovo osebnost in škofovsko službeno usmerjenost je poučna S-eva knjiga Synodus dioecesis Veglensis tertia …, ki vsebuje sklepe krške sinode 19.–21. jun. 1928 in je izšla pretežno v latinščini.
V ospredju njegovega zanimanja je tudi dogajanje na Primorskem: 10.10.1936 je s škofom dr. G. Rožmanom izročil Piju XI. Spomenico jugoslovanske škofovske konference o nevzdržnem položaju slovenskih manjšin v Italiji. Skrb za slovenske rojake internirance na otoku Rabu med drugo svetovno vojno, ga je jeseni 1942 napotila v Rim, kjer se je zanje zavzel tako pri Sv. sedežu, kakor pri Mussoliniju. Doma na okupiranem otoku pa je odločno branil glagoljaško bogoslužje proti romanizaciji s strani italijanskih zasedbenih sil. Z enako vnemo je reševal svoje otočane v dobi nemške okupacije 1943-45 in vendar je v revolucionarnih povojnih letih moral prestati tudi javna zasramovanja in ponižanja. Bil je tudi telesno napaden in ranjen, konfiniran za šet mesecev na Sušaku in izpuščen na svobodo brez sojenja. 10.11.1949 je zaradi izpraznjenega sedeža prevzel upravo reške škofije in v času njegovega upravljanaj je bila škofija razdeljena v slovenski in hrvaški del.
Ob zlati maši 1956 je prejel imenovanje »Assistens ad solium pontificium«. Novembra 1959 je na obisku ad limina v Rimu posredoval za Slovence na Goriškem in beneške Slovence v Italiji. Marca 1963 ga je Janez XXIII. ob 40-letnici škofovanja imenoval za nadškofa »ad personam«.
Odlikoval se je kot jasen mislec, sicer pa skromen in pobožen, asketsko strog in odločen, globoko veren prav po zgledu sv. Pavla, čigar besede: »Stojte močni v veri!« si je izbral za svoje škofovsko geslo. Obsežno je S-evo publicistično in znanstveno delo. Svoje članke, razprave, govore, ocene je objavljal v raznih časnikih (Novi čas), revijah (dunajska in ljubljanska Zora, Voditelj v Bogoslovnih vedah, Čas, Bogoslovni vestnik), časopisih (Slovenec), koledarjih (Koledar Mohorjeev družbe, Koledar goriške Mohorjeve družbe), zbornikih in samostojnih publikacijah.
Stična, 1919
Josip Srebrnič, v: Primorski slovenski biografski leksikon, III. knjiga, Gorica 1986-1989, str. 432-435.
Josip Srebrnič, v: Slovenski biografski leksikon IJS (URL naslov): www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi598854/
Synodus dioecesis Veglensis tertia (ur. Josip Srebrnič), Krk 1928.