SOKLIČ, Jakob

Bil je duhovnik, umetnostni zgodovinar in zbiralec. Osnovno šolo je obiskoval na Bledu, škofijsko gimnazijo pa v Šentvidu nad Ljubljano (1905-1914). Maturiral je 1914. leta. Kasneje je študiral bogoslovje v Gorici in Ljubljani, kjer je bil 1917. leta posvečen v duhovnika. Svojo prvo službo je nastopil v Hrušici pri Podgradu (1918-1922). Od leta 1922 do 1924 je bil katehet v Škednju (Trst), kasneje pa do leta 1928, ko so ga Italijani izgnali iz Slovenske Istre, župnijski upravitelj v Klancu in Podgorju. V letih 1922-1928 je deloval tudi v odborih Dijaške matice in drugih (Glasbena matica), kar veliko pove o njegovem prizadevanju za tržaške Slovence. V času službovanja v Istri je bil dopisnik tržaške Edinosti. Po izgonu iz Trsta, leta 1928 je šel v Maribor k škofu Andreju Karlinu, ki ga je takoj sprejel in že v marcu leta 1928 imenoval za župnijskega upravitelja v Sv. Vidu pri Ptuju. V tem času je izdal propagandno knjižico Istra kliče. V novembru istega leta je bil sprejet kot duhovnik tržaško-koprske škofije v lavantinsko škofijo. Pri Sv. Vidu je bil pet let in tu je že začel zbirati starine, kar je pomenilo začetek njegove muzejske zbirke. V tem kraju je ustanovil posojilnico in hranilnico, pomagal je kmetom in sezidal kulturni dom Antona Martina Slomška. Leta 1933 je bil Jakob prestavljen v Slovenj Gradec za župnika. Slovesno so ga sprejeli na postaji in pred cerkvijo. V novem kraju je naletel na cerkev Sv. Duha, ki je bila v tem času ropotarnica. V njej so po njegovem posredovanju našli freske in odprli zazidana gotska okna in cerkev leta 1934 tudi blagoslovili. Soklič je pri svojem delu naletel na neznana dela slikarjev Straussov in je o tem tudi pisal. Skrbel je še za cerkev Sv. Elizabete in leta 1937 razstavil tudi zbirko starin. Ta se je kasneje preimenovala v Sokličev muzej. V njem je zbral ogromno etnografskih, arheoloških, kulturnozgodovinskih ter umetniških del, tudi dela baročnih slikarjev Straussov, predmete povezane s skladateljem Hugom Wolfom in pisateljem Francem Ksaverjem Meškom.  Kot dijak in bogoslovec se je literarno udejstvoval v strokovni reviji za področje predšolske vzgoje Vrtec. Sokličevo župnišče je bilo v tistem času nekakšno kulturno središče, saj mesto ni imelo primernih prostorov za kulturne prireditve. Kasneje se je lotil tudi prezidave hiše iz 13. stoletja v kateri je bila Okrajna hranilnica. Tako so v mestu dobili prvo dvorano. V tistem obdobju je tudi zbiral podatke za monografijo o Slovenj Gradcu. Pomagal mu je Josip Mravljak, zgodovinar iz Vuzenice. Monografija ni bila objavljena, saj naj bi vso gradivo uničili Nemci. Leta 1941 so ga aretirali in zaprli za tri mesece. Izgnan je bil na Hrvaško, vendar je prebežal v Stično in tam vodil begunske duhovnike. Leta 1945 se je vrnil v Slovenj Gradec. Poleg skrbi za slovenjgraško župnijo se je posvečal še drugim župnijam v dekaniji. V Slovenj Gradcu je obnovil farno in sosednjo špitalsko cerkev, ki je poznana predvsem po imenitnih srednjeveških freskah Andreja iz Ottinga. Leta 1948 je bil izvoljen za prodekana, leta 1961 pa je dobil soupravo župnije Sv. Miklavža in jo obdržal do smrti. Od leta 1963-1971 je bil dekan dekanije Stari trg. V letu 1967 je obhajal zlato mašo, naslednje leto pa postal častni kanonik stolnega kapitlja. Soklič se je zanimal za znamenite osebnosti, predvsem pa za domačo zgodovino in umetnostno zgodovino, ki ji je posvečal posebno pozornost. Za Časopis za zgodovino in narodopisje, Zbornik za umetnostno zgodovino, Tovariša in Koroškega fužinarja je napisal nekaj biografskih prispevkov in člankov iz domače in umetnostne zgodovine. Objavljal je tudi pod akronimom J. S. Umrl je 21. decembra 1972 v slovenjgraški bolnišnici.

V Koroškem pokrajinskem muzeju Slovenj Gradec hranijo Sokličevo zbirko, ki obsega preko 1800 predmetov, od tega arheološke, etnološke, kulturnozgodovinske in zgodovinske predmete, numizmatično zbirko, likovno zbirko starejše umetnosti in zbirko sodobne likovne umetnosti 20. stoletja, zbirko predmetov jugovzhodne Azije, afriško zbirko in kotiček Huga Wolfa. V sklopu Sokličeve zbirke je razstavljena tudi knjižnica, ki jo je Jakob Soklič podedoval od Franca Ksaverja Meška ob njegovi smrti leta 1964 in vsebuje preko 6000 knjižnih enot.