Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

SOKLIČ, Jakob

Portret Jakoba Sokliča v svoji delovni sobi
Jakob Soklič - Hrani Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec

Foto galerija

Rojen:
7. maj 1893, Bled, Slovenija
Umrl:
21. december 1972, Slovenj Gradec, Slovenija
Občina:
Leksikon:

Bil je duhovnik, umetnostni zgodovinar in zbiralec. Osnovno šolo je obiskoval na Bledu, škofijsko gimnazijo pa v Šentvidu nad Ljubljano (1905─1914). Maturiral je leta 1914. Pozneje je študiral bogoslovje v Gorici in Ljubljani, kjer je bil leta 1917 posvečen v duhovnika. Prvo službo je nastopil v Hrušici pri Podgradu (1918─1922). Od leta 1922 do 1924 je bil katehet v Škednju (Trst), do leta 1928, ko so ga Italijani izgnali iz Slovenske Istre, pa župnijski upravitelj v Klancu in Podgorju. V letih 1922 in 1928 je deloval tudi v odborih Dijaške matice in drugih (Glasbena matica), kar veliko pove o njegovem prizadevanju za tržaške Slovence. V času službovanja v Istri je bil dopisnik tržaške Edinosti. Po izgonu iz Trsta, leta 1928, je šel v Maribor k škofu Andreju Karlinu, ki ga je takoj sprejel, in že marca 1928 ga je imenoval za župnijskega upravitelja v Sv. Vidu pri Ptuju. V tem času je izdal propagandno knjižico Istra kliče. Novembra istega leta je bil sprejet kot duhovnik tržaško-koprske škofije v lavantinsko škofijo. Pri Sv. Vidu je bil pet let; že tu je začel zbirati starine, kar je pomenilo začetek njegovega muzejskega zbiranja. V tem kraju je ustanovil posojilnico in hranilnico, pomagal je kmetom in sezidal kulturni dom Antona Martina Slomška. Leta 1933 je bil Jakob prestavljen v Slovenj Gradec za župnika. Slovesno so ga sprejeli na postaji in pred cerkvijo. V novem kraju je naletel na cerkev Sv. Duha, ki je bila v tem času ropotarnica. V njej so po njegovem posredovanju našli freske in odprli zazidana gotska okna ter cerkev leta 1934 tudi blagoslovili. Soklič je pri svojem delu naletel na neznana dela slikarjev Straussov in o tem tudi pisal. Skrbel je še za cerkev Sv. Elizabete in leta 1937 razstavil zbirko starin. Ta se je pozneje preimenovala v Sokličev muzej. V njem je zbral ogromno etnografskih, arheoloških, kulturnozgodovinskih ter umetniških del, tudi dela baročnih slikarjev Straussov, predmete, povezane s skladateljem Hugom Wolfom in pisateljem Francem Ksaverjem Meškom.  Kot dijak in bogoslovec se je literarno udejstvoval v strokovni reviji Vrtec, namenjeni predšolski vzgoji. Sokličevo župnišče je bilo v tistem času kulturno središče, saj mesto ni imelo primernih prostorov za kulturne prireditve. Pozneje se je lotil tudi prezidave hiše iz 13. stoletja, v kateri je bila Okrajna hranilnica. Tako so v mestu dobili prvo dvorano. V tistem obdobju je zbiral podatke za monografijo o Slovenj Gradcu. Pomagal mu je Josip Mravljak, zgodovinar iz Vuzenice. Monografija ni bila objavljena, saj naj bi vso gradivo uničili Nemci. Leta 1941 so ga aretirali in zaprli za tri mesece. Izgnan je bil na Hrvaško, vendar je prebežal v Stično in tam vodil begunske duhovnike. Leta 1945 se je vrnil v Slovenj Gradec. Poleg skrbi za slovenjegraško župnijo se je posvečal še drugim župnijam v dekaniji. V Slovenj Gradcu je obnovil farno in sosednjo špitalsko cerkev, ki je poznana predvsem po imenitnih srednjeveških freskah Andreja iz Ottinga. Leta 1948 je bil izvoljen za prodekana, leta 1961 pa je začel soupravljati župnijo Sv. Miklavža in jo obdržal do smrti. V letih 1963 in 1971 je bil dekan dekanije Stari trg. V letu 1967 je obhajal zlato mašo, naslednje leto pa je postal častni kanonik stolnega kapitlja. Soklič se je zanimal za znamenite osebnosti, predvsem za domačo zgodovino in umetnostno zgodovino, ki ji je posvečal posebno pozornost. Za Časopis za zgodovino in narodopisje, Zbornik za umetnostno zgodovino, Tovariša in Koroški fužinar je napisal nekaj biografskih prispevkov in člankov iz domače in umetnostne zgodovine. Objavljal je tudi pod akronimom J. S. Umrl je 21. decembra 1972 v slovenjegraški bolnišnici.

V Koroškem pokrajinskem muzeju Slovenj Gradec hranijo Sokličevo zbirko, ki obsega čez 1.800 predmetov, od tega arheološke, etnološke, kulturnozgodovinske in zgodovinske predmete, numizmatično zbirko, likovno zbirko starejše umetnosti in zbirko sodobne likovne umetnosti 20. stoletja, zbirko predmetov jugovzhodne Azije, afriško zbirko in kotiček Huga Wolfa. V sklopu Sokličeve zbirke je razstavljena tudi knjižnica, ki jo je Jakob Soklič leta 1964 podedoval od Franca Ksaverja Meška ob njegovi smrti in vsebuje čez 6.000 knjižnih enot.

 

  • Slovenski biografski leksikon. 10. zvezek. Ljubljana, 1967, str. 404-405.
  • Jakob Soklič : 1893-1972. Slovenj Gradec, 1997.
  • Enciklopedija Slovenije. Zv. 12. Ljubljana, 1998, str. 144.
  • Prednik, Jernej: Jakob Soklič, slovenjgraški župnik med evangelizacijo in inkulturacijo. Slovenj Gradec, 2005.
  • Sokličeva zbirka. Arheologija in numizmatika. Slovenj Gradec, 2015.
  • Sokličeva zbirka. Jakob Soklič in etnologija. Slovenj Gradec, 2017.
  • Čas, Andreja: Naj bo hiša očuvana. Jakob Soklič, skrbnik in raziskovalec premične in nepremične kulturne dediščine. Slovenj Gradec, 2018.
Avtor/-ica gesla: Simona Šuler Pandev, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Lucijan Adam, Mestna knjižnica Kranj
Datum prvega vnosa: 13. 1. 2020 | Zadnja sprememba: 26. 4. 2024
Simona Šuler Pandev in Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika. SOKLIČ, Jakob. (1893-1972). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 23. 6. 2024) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/soklic-jakob-2/
Prijavi napako