Osnovno šolo je obiskoval v Križevcih pri Ljutomeru in v Gornji Radgoni, klasično gimnazijo pa v Mariboru. Po maturi leta 1897 se je vpisal na mariborsko bogoslovje in doštudiral leta 1901. Med študijem je s svojimi prispevki sodeloval v študentskem glasilu Lipica in ga tudi urejal. V duhovnika je bil posvečen že po tretjem letniku. Vendar dušnopastirske službe ni dolgo opravljal, saj ga je vleklo v nadaljnji študij. Vpisal se je Teološko fakulteto na Dunaju. Začel je proučevati staro zavezo. Želel si je, da bi lahko njena poglavja prevajal iz izvirne hebrejščine. Bibličnih jezikov se je učil najprej na Dunaju in kasneje na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu. Doktoriral je leta 1905 na Dunaju s tezo o pismih apostola Pavla Efežanom in Kološanom.
Sledilo je šest let službovanja v Celju. Upravljal je nemško minoritsko (Marijino) cerkev ter poučeval verouk na dekliški šoli. Leta 1910 je bil poklican v Maribor in začel predavati na bogoslovnem učilišču. Med vojno je poučeval verouk še na vojaški in državni realki. Leta 1916 je v nemščini napisal svojo prvo daljšo razpravo, o nedeljskih in prazničnih evangelijih, ki je leto kasneje izšla še v slovenščini in madžarščini. Tudi o svojih potovanjih v Egipt in Palestino je objavil več člankov in knjigo V deželi faraonov (1914). Potopisna črtica Na Sinaj je izšla v knjigi skupaj s črtico Sebastiana Riegerja Zagorski zvonovi (1929). Prevajanja stare zaveze pa se je pospešeno lotil po letu 1929, ko je že izšla kritična izdaja nove zaveze v slovenščini, podobne izdaje stare zaveze pa še ni bilo. V knjižni izdaji so leta 1939 izšle le Mojzesove knjige in Jozuetova knjiga, vse ostale prevode pa so uporabili pri kasnejši izdaji Svetega pisma (1959–1961, t.i. mariborska izdaja), ki je ni več dočakal.
Konec leta 1918 je postal član slovenskega dela jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Problematiko Prekmurja je poznal že prej, od septembra 1918, ko je že vedel, da mu bodo podelili zastopstvo za ta del ozemlja, pa je opravil več ogledov in srečanj z vidnimi prekmurskimi duhovniki ter se natančno seznanil s položajem. Iz Pariza je v pismih redno obveščal slovensko in jugoslovansko javnost o poteku pogajanj. Sestavil je dve spomenici, v katerih je z jezikovnih, etnografskih in drugih stališč utemeljeval zahtevo po priključitvi Prekmurja oz. Slovenske krajine ostalemu slovenskemu ozemlju. Leta 1921 je izšla knjižica Prekmurje in leta 1999 zbrane razprave in članki pod naslovom Naše Prekmurje, v katerih je pisno dokumentiral, da Prekmurci pripadajo Slovencem. O problematiki Prekmurja je tudi sicer pisal v takratni periodiki.
Januarja 1920 je postal izredni in leta 1921 redni profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Ni pa le predaval in se posvečal znanstvenemu delu, temveč je bil na Teološki fakulteti v presledkih kar trikrat dekan in trikrat prodekan. Prav tako je bil kar dvakrat rektor in med drugo svetovno vojno prorektor ljubljanske univerze. Čast so mu izkazali tudi v Vatikanu. Že leta 1924 je namreč postal papežev hišni prelat. Leta 1941 je bil kot rektor univerze izvoljen v sosvet (upravo) ljubljanske pokrajine, ki so jo vodili Italijani. Zaradi tega »greha« si je prislužil zamero zmagovalcev. Skupaj s številnimi drugimi se je 1945 umaknil iz Slovenije, najprej na avstrijsko Koroško, nakar se je nastanil v eni izmed župnij pri Bolzanu v Italiji. V Ljubljani so ga med njegovo odsotnostjo obsodili na odvzem narodne časti, prisilno delo in odvzem treh četrtin premoženja. Vrniti se je smel šele tri leta kasneje, ko je lahko spet začel predavati tudi na fakulteti. Leta 1952, ko so Teološko fakulteto izključili iz Univerze, se je upokojil, a je kot predavatelj ostal zvest študentom še nadaljnjih šest let. Pred cerkvijo v Križevcih pri Ljutomeru je njemu v spomin postavljen doprsni kip.
Knjižne izdaje – izbor:
V deželi faraonov. Maribor: Tiskarna sv. Cirila, 1914.
Sonn- und Festtagsevangelien mit erklärenden Zusprüchen. Marburg: Lavanter Ordinariat, 1916.
Nedeljski in prazniški evangeliji z razlago in opomini. Maribor: Knezoškofijski lavantinski ordinariat, 1917.
Prekmurje. Ljubljana: Slovenska krščansko-socialna zveza, 1921; Murska Sobota: PIŠK MS, 2019 (ponatis).
Zagorski zvonovi: povest. Na Sinaj. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1929.
Sveto pismo stare zaveze: 1. del, pet Mojzesovih knjig in Jozuetova knjiga. Celje: Družba sv. Mohorja, 1939.
Uvod v Sveto pismo Stare zaveze. Ljubljana, 1940. Ljubljana: Ljudska knjigarna, 1945 (2. izd).
Smej, J. Matija Slavič. Enciklopedija Slovenije 11, 1997, str. 127-128.
Ojnik, S. (ur.). Zbornik referatov: Matija Slavič: 1877 – 1958. Maribor: Pravnozgodovinski inštitut Pravne fakultete, 1997.
Vrbnjak, V. (ur.). Matija Slavič: Naše Prekmurje: izbrane razprave in članki. Murska Sobota: Pomurska založba, 1999.
Vrbnjak, V. Matija Slavič in njegovo delo za Prekmurje. V: Vrbnjak, V. (ur.). Matija Slavič: Naše Prekmurje: izbrane razprave in članki. Murska Sobota: Pomurska založba, 1999, str. 315-348.