SLAVEC, Josip

Najprej (1907-1909) je obiskoval dvorazredno ljudsko šolo v Šmartnem pod Šmarno goro, nato pa še šestrazredno ljudsko šolo v Šentvidu, ki jo je končal 1913. leta. V treh letih med prvo svetovno vojno se je v Kranjski stavbni družbi izučil stavbne obrti. Leta 1921 je končal stavbno rokodelsko šolo v Ljubljani. Nato je eno leto delal pri znanem ljubljanskem gradbenem podjetju inženirja dr. Miroslava Kasala. Leta 1923 se je, potem ko je svoj priimek poslovenil iz Nachtigal v Slavec, zaposlil kot stavbni polir pri ljubljanskem podjetju Slograd. Ker se je odločil za samostojno obrt, je marca 1925 zapustil Slograd, junija 1925 pa je opravil izpit za zidarskega mojstra.

Leta 1926 je v Kranju ustanovil Stavbno podjetje Josip Slavec za opravljanje in projektiranje vseh gradbenih del. Podjetje je v letih 1926 do 1929 gradilo in dozidavalo stanovanjske in turistične objekte na Gorenjskem (npr. Šport hotel na Pokljuki), predvsem pa v Kranju. Eden prvih velikih objektov podjetja je bil novi most čez Savinjo na železniški postaji Zidani Most, zgrajen v enem letu (maj 1929 – junij 1930). V Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani je dal izdelati poseben album s fotografijami gradnje mostu.  Zaradi finančnih težav hotelirja in veleposestnika Ivana Kende, za katerega je Slavec gradil na Bledu, je moral poiskati denarno pomoč pri ženini materi in bratu. Ker so Robežniki postali solastniki podjetja, se je to konec leta 1931 preimenovalo v Gradbeno družbo Josip Slavec & Comp.
Konec leta 1931 je opravil izpit za koncesijo stavbenika in odtlej je lahko sam vodil najzahtevnejša gradbena dela. V 30. letih se je podjetje uveljavilo v gradnji mostov in pregrad na banovinskih cestah (npr. na cesti Kranj – Jezersko). Leta 1934 je tedaj že znano podjetje Slavec & Co. dobilo naročilo za gradnjo kar treh večjih mostov: železobetonskega prek Kolpe pri Metliki in dveh večjih mostov na Hrvaškem. V letu 1937 je podjetje zgradilo Gaštejski klanec od Labor do savskega mostu v Kranju. V letih 1937 – 1938 je podjetje gradilo nov serpentinasti sektor od ruske kapelice do koče na Gozdu na cesti, ki je vodila od Kranjske Gore do državne meje na Vršiču. Ker so našli veliko posmrtnih ostankov ruskih vojnih ujetnikov, so ob kapelici postavili kostnico v obliki piramide. Podjetje je zgradilo tudi tedanjo avtocesto med Podvinom in Lescami. Cesta je bila odprta leta 1940, zraven nje pa je bila zgrajena tudi kolesarska steza. V 30. letih je gradil tudi vojaške objekte (npr. vojašnico na Bohinjski Beli). Med drugo svetovno vojno je njegovo podjetje za nemške okupatorje postavljalo bodeče žice okrog mest, gradilo stanovanjske bloke in v okviru nemške organizacije Todt tudi Nemško cesto (cesta Šentvid – Črnuče). Skupaj s podjetjem Josipa Dedka so gradili kranjske rove, protiletalsko zaklonišče pod starim delom mesta Kranj.

Slavec pa je istočasno z denarjem, gradbenim materialom, prehrano in razstrelivom ter zaposlovanjem aktivistov OF podpiral NOB, dokler ni jeseni 1944 odšel v partizane. Deloval je v partizanskem gradbenem podjetju NOVGRAD in v prometno-tehničnem oddelku. Oktobra 1945 je postal član upravnega sveta Gradbene direkcije Slovenije (GRADIS). Septembra 1945 je njegovo podjetje prenehalo delovati. Slavec je majhen del svojega premoženja prodal, večino gradbenega inventarja in strojev pa je podaril državnemu podjetju Gradis, ki je prevzelo tudi njegova najpomembnejša dela. Tu se je tudi zaposlil in ostal do 1950. Kljub podpiranju partizanov in sodelovanju v NOB se je znašel na spisku vojnih dobičkarjev. Leta 1948 so mu nacionalizirali še preostalo, kar ni podaril državi. Leta 1949 se je moral z družino izseliti iz lastne hiše, šele po treh letih se je lahko vrnil nazaj, ker so ga v Kranju potrebovali za reorganizacijo mestnega gradbenega podjetja. Do upokojitve leta 1967 je, zaposlen v raznih ustanovah, opravljal predvsem gradbeni nadzor pri večjih gradnjah v Kranju in okolici.