ŠKRINJAR, Albin (Zorko)

Rodil se je v Sežani materi Frančiški (rojeni Kjuder) in očetu Mihaelu kot tretji otrok. Po smrti prvih dveh sinov je postal najstarejši izmed preostalih štirih otrok: poleg Viktorja – ta je bil kasneje strokovni učitelj v Mariboru, Karla – Draga, ki je bil odvetnik v Trstu, Rudija, ki je tudi kmalu umrl, in sestre Zvonke, ki je živela v Sežani in se je rodila, ko je Albin že obiskoval gimnazijo. Oče Mihael – Miha, ki je bil čevljar, je bil tudi zelo narodno zaveden, kot pač celotna družina Škrinjarjevih. Bil je ustanovitelj prostovoljnega gasilskega društva v Sežani leta 1894 in njegov prvi poveljnik. Ta izredno redoljuben in pošten človek je bil ponosen na sinove, saj so bili vsi odprte glave in pridni, posebno pa Albin, ki je kar izstopal. Nanj je postal pozoren takratni sežanski glavar Anton Rebek, ki ga je spodbujal, naj se pridno uči, in se odločil, da ga bo finančno podprl pri študiju, ko je bilo v Sežani njegovega šolanja konec. Šolanje je nadaljeval v bližnjem Trstu. V petem razredu se je Albin odločil postati duhovnik. Sam pravi, da je imela največ zaslug za to, da je postal duhovnik, pobožna mati Frančiška. Odločitev je prinesla intenzivno učenje nemščine, saj je bilo šolanje v Trstu izključno v nemškem jeziku. Imel je lepe spomine zlasti na monsinjorja dr. Jakoba Ukmarja, ki je živel v Škednju in bil Slovenec, ki je to svojo narodnost tudi pokazal, kar pa italijanskim krogom ni bilo posebno všeč. Šesti razred je obiskoval v Gorici. Potem je odšel na Dunaj in Linz, kjer, kot se spominja, ga je, ko je bil junior, prišel obiskat oče Miha, ki je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko, vendar mu predpostavljeni ni dovolil oditi z njim ven. Maturiral je kot jezuit v Kalksburgu pri Dunaju. Sam pravi, da je v Linzu z zanimanjem bral Sveto pismo, ki ga je tako navdušilo, da je sklenil temu posvetiti svoj študij in je kasneje res postal doktor Svetega pisma. Pred tem je študiral še filozofijo v Innsbrucku in kasneje v Sarajevu ter teologijo v Enghienu v Belgiji. V duhovnika je bil posvečen 26. avgusta 1923, novo mašo pa je daroval v Sežani dober mesec kasneje, saj je bilo v navadi, da novomašniki imajo novo mašo v domačem kraju. Sveto pismo je v letih 1925–28 študiral na Bibličnem inštitutu v Rimu. Doktoriral je iz filozofije in teologije in imel licenciat iz Svetega pisma, tako da je bil profesor Svetega pisma in tudi orientalskih jezikov. Bil je edini profesor za Sveto pismo v celotni takratni Jugoslaviji. Po študiju v Rimu je Albin Škrinjar prišel v Sarajevo, kjer je predaval na teologiji v letih od 1928 do 1944. Po tem letu zaradi vojne najprej ni bilo predavanj, vendar je ostal v Sarajevu tja do leta 1954. Več poizkusov rektorja Bibličnega inštituta patra Avguština Bea in kasnejšega kardinala, da bi prišel v Rim za profesorja, se je končalo s prepovedjo jugoslovanskih oblasti, da bi Škrinjar zapustil Jugoslavijo.
V letu 1954 je odšel predavat na Filozofsko-teološki inštitut Družbe Jezusove na Jordanovcu pri Zagrebu. Od študijskih let naprej je Škrinjar deloval na Hrvaškem. Kot vemo je bilo od povojnega časa pa do konca 60-ih let v sami Sloveniji precej jezuitov v zaporu, ostali na »svobodi« pa so morali biti zelo previdni, kaj mislijo, izjavljajo ali pišejo. Pri tem je zanimivo, da je znotraj Jugoslavije obstajala precejšnja razlika med možnostjo intelektualnega in kulturnega delovanja jezuitov v Sloveniji in tistimi na Hrvaškem, torej tudi razlika med slovenskimi ter hrvaškimi komunisti. Na Hrvaškem so jezuiti dejansko imeli večjo svobodo, zato so se tam nekateri Slovenci ohranili kot profesorji ter nadaljevali raziskovalno ter kulturno delo. Poleg Albina Škrinjarja, ki je bil raziskovalec ter profesor Svetega pisma je treba še posebej omeniti Ivana Kozelja, ki je bil profesor filozofije; Franca Šanca, profesorja filozofije, patrologije, govorništva in katehetike; Franca Mraka, ki je bil naravoslovec ter velik zbiratelj kamnin; Bogumila Remca, ki je bil profesor dogmatike in filozofije, nato še moralne teologije; Radogosta Grafenauerja, ki je med drugim sodeloval pri pripravi bogoslužnih besedil, njegovo veliko delo pa je bil tudi prevod Ignacijevih duhovnih vaj v slovenščino.
V Zagrebu se je posvetil študiju teologije in pisanju. Večina njegovih del je sicer napisana v hrvaškem jeziku, objavljal pa je v raznih znanstvenih revijah kot v Verbum Domini, Zeitschrift für katolische Teologie, Biblica in drugih. V slovenskem jeziku je v Trstu v letih 1962–63 izšla njegova knjiga v dveh delih Jezus Kristus Premišljevanja, leta 1975 pa v Zagrebu njegova knjiga Teologija sv. Ivana v hrvaščini. 20. novembra 1983 je obhajal 60. letnico mašništva (biseromašnik) in 70 letnico redovnega življenja. Govoril je glavne zahodnoevropske jezike, tudi grščino, zlasti pa orientalske jezike: sumerščino, asiro-babilonščino, hebrejščino, aramejejščino, sirščino in arabščino. Njegova premišljevanja o Jezusu Kristusu so izšla v slovenskem prevodu v Trstu leta 1962. Njegovo bibliografijo sta v celoti uredila in objavila Hrvaška biblična bibliografija (Hrvatska biblijska bibliografija) in Papeški biblični inštitut (Pontificio Istituto Biblico).