SIMONITI (SIMONITTI), Valentin (Valentino, Zaccaria, Caharija, Zak)

Rodil se je materi Lenardini Guzola iz Ščigle (občina Podbonesec) in očetu Janezu Krstniku, mlinarju iz Barnasa (občina Špeter Slovenov). Po končani osnovni šoli v italijanskem jeziku v Špetru Slovenov (1929) in po očetovi smrti je več kot deset let delal v domačem mlinu. V tem času je opravil malo maturo (ob delu), nato je v Genovi obiskoval umetnostni licej in leta 1941 maturiral. Do 1958 leta je na nižjih in višjih srednjih šolah po Furlaniji poučeval umetnostne predmete in zgodovino umetnosti.
Diplomiral je leta 1958 na Fakulteti za arhitekturo v Benetkah z nalogo »Restavriranje arhitektonskih del, ki jih je leta 1477 v Landarski jami postavil arhitekt Andrej iz Škofje Loke«. Deset let kasneje je Simoniti vodil restavratorska dela v Landarski jami.

Pregled Simonitijevih del in zapisov v raznih publikacijah nam pokaže prevladujoča jedra njegove dejavnosti:

Arhitekturno raziskovanje in načrtovanje je najbolj izrazito v prvem desetletju po opravljeni diplomi: načrti večstanovanjskih stavb, predvsem pa stanovanjskih hiš za zasebnike.

V sedemdesetih letih prevladuje urbanistično in krajinsko načrtovanje: prostorska ureditev območja Belopeških jezer, izdelava regulacijskih in zazidalnih načrtov za več furlanskih občin, posebej v okviru popotresne obnove.

Stalno, posebno pa v osemdesetih letih, je v ospredju njegova priljubljena tema Beneška Slovenija in njeni ljudje. Sooblikuje listino o pravicah Slovencev v Videmski pokrajini (1977), sodeluje pri ustanovitvi Študijskega centra Nediža (Centro studi Nediža).

Pokopan je v rojstnem kraju.