SIMIČ, Slobodan – Sime

Rodi se v Somboru. Komaj enoleten, se z družino priseli v Piran, kjer konča osnovno šolo in srednjo pomorsko šolo. Po odsluženi vojaščini v Pulju, se leta 1980 zaposli v Iskri Telematiki kot projektant telekomunikacijskih sistemov in računalniški programer. Nadaljuje s študijem v Kranju na današnji Fakulteti za organizacijske vede, smer organizacija računalniških obdelav. Leta 1990 soustanovi in prevzame vodenje podjetja Inštitut za komunikacije in informatiko – IKI. V drugi polovici osemdesetih let veliko predava o visoki tehnologiji, vodenju projektov informacijske, spletne in komunikacijske tehnologije ter veliko publicira. Leta 1988 izda priročnik Spoznajmo lokalne računalniške mreže (založba Forum) ter učno skripto Lokalne računalniške mreže I (založba Mikroada), naslednje leto pri isti založbi izide Lokalne računalniške mreže II, leta 1990 pa v samozaložbi učbenik Novell Netware skozi vaje. Leta 1993 v založbi IKI izda leksikon Pojmovnik računalniških komunikacij ter Slovar računalniških komunikacij. Kasneje sodeluje pri pisanju Leksikona računalništva in informatike, ki izide pri založbi Pasadena leta 2002.
Ves ta čas pa ga privlači vse, kar je povezano z istrsko obalo, predvsem pa zgodovina in ladjarska dediščina. Tako leta 1995 pri založbi Sisart izide njegov vodnik po Piranu, ki mu sledijo še vodnik po Kopru (1996, Sisart, soavtor Duška Žitko), Izoli (1997, Sisart) in Portorožu (1998, Sisart, soavtor Duška Žitko). Leta 1995 izide obsežna fotomonografija Piran na robovih stoletij, leta 1998 pa sestrinska publikacija – Koper na robovih stoletij. Skupaj z muzealko Duško Žitko izdata pri IKI leta 2000 knjigo o znamenitem piranskem violinistu in skladatelju Giuseppeju Tartiniju, leto kasneje pa v soavtorstvu z zgodovinarjem Albertom Pucerjem monografijo Slovenska Istra – zaledje. Leta 2003 preseneti Pirančane z odmevno fotografsko razstavo in katalogom Pirančani / I Piranesi. Leta 2005 izide monografija Z vetrom in vesli, leta 2008 pa monografija Batane Istre. S strokovnim prispevkom sodeluje pri zborniku Osrednje in študijske knjižnice Srečka Vilharja Koper Studia Iustinopolitana – Tomus 1. Njegova zadnja knjiga izide leta 2010 pri Inštitutu Mediteranum in govori o Restavriranju historičnih plovil.
Sime ni samo avtor številnih knjig in strokovnih prispevkov za različne revije, je tudi priznan in večkrat nagrajen fotograf, modelar, zbiratelj z izjemno bogato zbirko več kot 80 tisoč starih predmetov o zgodovini (predvsem turizma) obalnih mest, snovalec največjega bodočega muzeja slovenskega turizma, ki si z vsem srcem prizadeva za ohranjanje kulturne dediščine Pirana in je pobudnik ideje o zaščiti mediteranskega načina življenja. O ljudeh, ki tu živijo, razmišlja takole: »V tem prostoru, ob mediteranu, živijo posebni ljudje –mediteranci, mešanica romansko slovanske kulture, ki so ta prostor gradili, tu živijo že stoletja in imajo ta prostor neizmerno radi. To so ljudje, ki jim je vrednota tudi opazovanje sončnega zatona, nasmeh človeku, igranje briškule, posedanje s prijatelji ob dobri kavi ali dobrem vinu v betoli, sprehodi ob morju, zapravljen dan za eno samo menulo, v prepevanju ošterija numero uno …, v glasnem sporazumevanju na ulici in podobno. Njim je življenje barvito, nekaj lepega, zabavnega, malo neurejenega, improviziranega. Daleč od tega, da je potrebno vse predvideti, urediti, uskladiti, osmisliti, zaračunati. Zaupajo in spoštujejo morje in burjo. Vedo zakaj sta ulica in hiše iz pravega kamna. Smisel življenja ne vidijo le in samo v neprestanem pehanju za denarjem. Tisočletje so gradili mesto, dokler le to ni postalo eno najprivlačnejših in na to so upravičeno ponosni.«

Sime je človek z otroško dušo, radoveden, radoživ, vesel, iskren, prijazen in s smislom za humor. S svojim dolgim čopom in pogledi na svet je, kot sam pravi »človek, ki še danes ni v kontekstu. O sebi pravi, da je preprost, nepopravljiv Pirančan.«

Slobodan Simič Sime