SCHREINER, Henrik

Henrik Schreiner se je rodil in odraščal v Ljutomeru. Leta 1868 se je zaradi taborskega gibanja v njegovem rojstnem kraju v njem začela prebujati slovenska narodna zavest, ki ga je spremljala vse življenje. V tem okolju je končal osnovno šolo ter prvi razred realke, potem pa šolanje nadaljeval na gimnaziji v Mariboru. Leta 1871 je z odliko maturiral in se odpravil na Dunaj. Tam je študiral fiziko, matematiko in prirodopis.
Po končanem študiju je poučeval na gimnaziji na Dunaju, po enem letu pa je začel s službovanjem v Bolzanu. Na tamkajšnjem učiteljišču je predaval prirodopis in eno leto nadomeščal ravnatelja. Zraven je učil še na nižji dekliški in trgovski šoli ter bil član izpitne komisije za ljudske in meščanske šole v Innsbrucku in Bolzanu. Po izobrazbi naravoslovec, se je v trinajstih letih na učiteljišču v Bolzanu dodobra seznanil s pedagoškim delom.
Leta 1890 ga je avstrijsko ministrstvo zaradi strokovne podkovanosti in nemško zvenečega priimka premestilo na učiteljišče v Maribor. Tako je s štiridesetimi leti in v času narodnega boja ter grozeče germanizacije Spodnje Štajerske zasedel mesto ravnatelja. Učiteljišče je vodil in na njem predaval pedagoške predmete vse do smrti leta 1920.
Prizadeval si je za prenovo slovenskega šolstva, zato je vanj uvažal napredne pedagoške ideje in nove učne metode. Med drugim je organiziral vadnico za okrepitev praktičnega pouka in pripravljalnico, s katero je vpis na učiteljišče omogočil mladim nadarjenim dijakom iz slovenskega podeželja. Po njegovi zaslugi je mariborsko učiteljišče uživalo velik ugled. Čeprav je ravnateljeval v težkih časih, mu je med učenci uspelo utrjevati slovensko narodno zavest. S svojim delovanjem je želel zagotoviti dobro izobražen slovenski učiteljski naraščaj, ki se zaveda svojega poslanstva.
Kljub številnim obveznostim na učiteljišču je bil dejaven tudi pri Zgodovinskem društvu za Slovensko Štajersko in v okviru Slovanske čitalnice, kjer je ustanovil godbeni in gledališki oddelek. Imel je posluh za socialno šibkejše. Predsedoval je Slovenski dijaški kuhinji ter bil odbornik Posojilnice v Narodnem domu. Poleg tega je bil častni član Hrvaškega pedagoškega zbora.
Leta 1900 je bil eden izmed ustanoviteljev Slovenske šolske matice in do smrti ostal njen predsednik. V okviru SŠM je izhajal Pedagoški letopis, ki mu je nekaj let urednikoval in v njem redno objavljal. Leta 1919 je vodil komisijo za preureditev jugoslovanske vzgojne in izobraževalne dejavnosti.
Njegova razmišljanja in razprave, ki so bila sprva naravoslovne narave, kasneje pa čedalje bolj pedagoško usmerjena, so bila objavljena v številnih strokovnih revijah in zbornikih ter v samostojnih publikacijah.
Ker se je zavedal, da so za dvig kvalitete šolstva potrebni tudi novi učni pripomočki, je napisal in v soavtorstvu priredil nekaj učbenikov. Tako je pomembno vplival na pouk slovenskega jezika in z novim pristopom k učenju nemščine ovrgel stare metode učenja tujega jezika.
Bil je skromen in izjemno delaven, na kar kaže tudi dejstvo, da je uspehe na področju pedagogike dosegel kot samouk.
V Mariboru na Mladinski ulici stoji njegov kip. Ta poleg njegovih idej, ki so del pedagoškega izročila, opominja na uspehe enega najpomembnejših slovenskih pedagogov. Henrik Schreiner je umrl leta 1920 v Mariboru, pokopan pa je v družinski grobnici v Šentjurju pri Celju.