ŠANDA, Janko

Rojen na Cestah v Rogatcu očetu Ivanu Šandi in materi Mariji, roj. Lendovšek. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Gimnazijo (1884–1892) je obiskoval v Mariboru, kjer je nato študiral bogoslovje (1892–1896) in bil julija 1896 ordiniran. Sprva je služboval kot kaplan na Prihovi in v Makolah, nato je od leta 1900 živel v Ljubljani, Gradcu ter na Dunaju.

V letih 1900–1903 je na graški Filozofski fakulteti poslušal predavanja iz obče zgodovine, avstrijske zgodovine ter latinske paleografije. Leta 1903 je opravil vse izpite in pridobil absolutorij, nakar se je moralo nekaj zaplesti pri zaključku študija. Istega leta se je namreč kot izredni slušatelj vpisal na dunajsko univerzo, kjer je poslušal zgodovinska in nekaj geografskih predavanj. K izpitom je pristopil junija 1904. Rigoroz iz filozofije je z oceno zadovoljivo opravil junija 1905, rigoroz iz obče in avstrijske zgodovine v povezavi s klasično filologijo pa leto kasneje, marca 1906. Po zaključenem študiju je nekaj časa živel in deloval v Zagrebu, sredi dvajsetih let na Reki. Zadnja leta je preživel v rodnem Rogatcu, kjer je 21. maja 1927 tudi umrl.

Zanimal se je za slovstvena vprašanja, napisal je razpravo Plastika v pesništvu (1895) ter več literarnih kritik. Ukvarjal se je tudi s pesništvom. Napisal je povest v verzih Lazarić Lindarski (1909) ter Rozamundo (1913), spevoigro v treh dejanjih. Za njegovo najpomembnejšo pesnitev šteje Kralj Samo (1927), zgodovinski ep v desetih spevih. Slednji odraža Šandino izjemno poznavanje zgodovinskih dejstev, slovanskega verovanja, mitologije ter ljudske folklore. Del Šandinega rokopisa, nastalega v letih 1924–1925 (VII.-IX. spev), hrani Knjižnica Rogaška Slatina v svoji domoznanski zbirki. Avtor ni dočakal izdaje celotne pesnitve, saj je za časa njegovega življenja izšel le prvi spev, preostalih devet spevov je ostalo v rokopisu. Slednje je leta 1949 z dodatki in popravki priredil njegov mlajši brat Dragan Šanda, pesnik, dramatik ter literarni zgodovinar.