RUTAR roj. ŠTUCIN, Pavla

Rodila se je kot najmlajša med desetimi otroki očetu Jožefu in materi Mariji Obid. Starše je izgubila že zelo zgodaj, mati pri zgolj dveh in očeta pri štirinajstih letih.
Z odliko je zaključila četrti razred osnovne šole v Cerknem, zasebno dekliško osemletko v Zavodu Lichtenthurn v Ljubljani in trgovsko šolo na Dunaju. Tam je bivala pri bratu Martinu, trgovcu s kmetijskimi stroji, kjer so se shajali slovenski študentje. Poleg slovenščine je znala še nemško in italijansko.

Med letoma 1921 in 1923 je vodila pisarno odvetnika dr. Gruntarja v Cerknem. Naslednjih pet let pa je bila tajnica in matičarka na Občini Grahovo ob Bači. Nesebično je pomagala vsem, zato je ostala v trajnem spominu vseh v Baški grapi, še zlasti v Grahovem. Leta 1927 je začela sodelovati v ilegalni organizaciji TIGR v Baški grapi z vodjo ilegalnih celic Francem Golobom in s člani celice. Zaradi političnega delovanja je bila odpuščena iz službe, vendar ji je s pomočjo odvetnika dr. Besednjaka v Gorici uspelo, da ji je Občina morala izplačati nekaj mesečnih plač in sodne stroške. Oktobra 1928 je emigrirala v Jugoslavijo, a je še dalje sodelovala v TIGR-u. Po krajših zaposlitvah v Bohinjski Bistrici, Martinjaku pri Cerknici in na Bledu se je zaposlila v Tovarni nogavic v Lescah. Še naprej je nudila vsestransko pomoč pribežnikom s Primorske, zato so njeno stanovanje nad staro pošto v Lescah (sedaj Alpska cesta 35) imenovali “hotel Pavlica”.

Leta 1932 se je poročila z Ludvikom Rutarjem. 30. junija 1941 jo je ustanovitelj partijske celice v Lescah Rudi Papež obvestil, da bo njena družina izseljena. Še isti večer je za partizanski odred na Jelovici oddala vso zalogo hrane ter razna oblačila in obutev. Naslednjega dne je bila s šestletno in petmesečno hčerko odgnana v Šentvid. Mož je bil že prej zaprt v Begunjah. 7. julija 1941 so jih odpeljali v Smederevsko Palanko, kjer je rodila še sina. Zaradi prepovedi jih ni smel nihče zaposliti, zato so živeli v zelo slabih razmerah. Tako otroke kot tudi njo so stalno mučile malarična mrzlica in druge bolezni. Fašistična oblast jim je prepovedala vrnitev, čeprav jim je možev brat priskrbel domovnico v Mokronogu. Kljub nadzorstvu je bila povezana z Osvobodilno fronto.

V Lesce se je družina vrnila šele 27. julija 1945. S 1. januarjem 1946 se je zaposlila v Tovarni nogavic. Zaradi bolezni je bila 75% invalidsko upokojena.
Po vojni je, poleg službe in gospodinjstva, aktivno sodelovala v Delavsko-prosvetnem društvu Svoboda Lesce. Nekaj časa je bila zaposlena tudi kot tajnica v leški osnovni šoli. Upokojila se je v Almiri Radovljica kot uslužbenka in prevajalka.